Jose Silva UltraMind ESP sistem

"Naj bo preostanek vašega življenja najboljše v vašem življenju!"

Jose Silva

Domov
UltraMind ESP
Kaj sistem ponuja
Jose Silva
Klemen Mihelič
Zakaj UltraMind ESP
Seminarji / Prijava
Pogosta vprašanja
Članki / Raziskave
Povezave
Kontakti


Avlis Publishing LCC
Avlis Publishing LCC


Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

100% garancija na zadovoljstvo


Komunikacija z otroci

Učiteljica uporabi mentalno projekcijo, da vzpostavi stik z učenkami

Kmalu po Silvinem tečaju je Marie Buckingham (zdaj Burleson) našla svoj izziv med učenci višjega razreda osnovne šole.

V razredu so bile štiri učenke, ki so vedno povzročale težave. Zdelo se je, da nimajo nobenega zanimanja za snov. Namesto tega so želele pritegniti pozornost nase, s tem pa so motile ostale sošolce, tako da nihče ni mogel sodelovati pri pouku. To se ni dogajalo samo pri predmetu, ki ga je učila Marie. Iste štiri učenke so povzročale težave tudi pri drugih učiteljih.

Marie je po izkušnjah iz Silvinega tečaja en teden svoj um programirala tako, da se je zbujala nekoliko prej kot običajno. Nato je projicirala svoj um na te štiri deklice, ki so medtem še spale.

»Vstajala sem četrt ure prej kot običajno,« se spominja Marie »in projicirala vsako od teh deklic posebej na svoj mentalni zaslon, včasih pa sem projicirala tudi vse štiri hkrati. Vsaki deklici sem se posvetila za okoli pet minut, ter ji ob tem povedala, da menim, da je čudovita oseba.«

»V svojem bistvu so bile te deklice simpatične, bile pa so tudi uporniške. Same niso vedele, proti čemu se upirajo. Ker so bile zelo inteligentne, mislim, da so se upirale proti splošnemu dolgočasju.«

»V alfa stanju sem deklicam povedala, da jih imam rada, ter da upam, da bodo sodelovale pri pouku, tako da bomo one, njihovi sošolci in jaz uživali pri pouku. Dodala sem še, da se že veselim, da bom videla to spremembo pri njih, ter da mi bo to veliko pomenilo. Na koncu sem se jim zahvalila.«

Po naslednji učni uri je Marie prosila te štiri deklice, naj ostanejo pri njej še trenutek.

»Zdaj sem jim z besedami razložila, da ustvarjajo probleme v razredu, ter da menim, da bi tudi one lahko uživale v pouku in obenem pomagale sošolcem, da bi se pri pouku bolje počutili.«

»Ena od deklic je izgledala razburjena. Rekla sem: 'Ne vem, zakaj se tako vedeš, kajti jaz vem, da si prijetna oseba. Zgleda pa, da ti o sebi misliš drugače.'«

»Deklicam sem povedala, da takega vedenja v razredu ne bom več prenašala.«

Marie je poučevala ta razred le dvakrat tedensko. Ko je bila naslednjič spet na vrsti njihova ura, deklica, ki je bila voditeljica problematične skupinice, ni sodelovala pri norčijah ostalih treh. Usedla se je stran od ostalih treh deklic, in čeprav ni sodelovala pri pouku, tudi ni povzročala težav.

Naslednjo šolsko uro, teden dni po prvem Marijinem mentalnem videu, je ta deklica med poukom postavila prvo vprašanje.

»Sošolci so jo začudeno pogledali, saj preprosto niso mogli verjeti,« pravi Marie. »Skupaj smo odgovorili na njeno vprašanje. Kmalu je deklica tudi sama ponudila nekaj idej. In do konca šolske ure so vse štiri deklice sodelovale pri pouku, postavljale vprašanja in odgovarjale nanje.«

»Ko so ob koncu ure deklice zapuščale učilnico, se mi je glavna deklica nasmehnila, ter rekla: 'Veste, gospa Buckingham, mislim, da je bolj zabavno, če si priden, kot če si poreden.' Objela sem jo čez ramena, ter ji s tem pokazala, da se strinjam.«

»Kasneje sem srečala šolsko svetovalko in ji razložila spremembo, ki sem jo doživela pri deklici, ki je bila voditeljica problematične skupinice. Svetovalka kar ni mogla verjeti.«

»Nikoli več nisem imela težav s temi deklicami,« pravi Marie. »To sicer ne pomeni, da deklice nikoli niso ničesar več ušpičile, vendar pa so bile ponavadi res pridne.«

Športnik z intuicijo

Intuicija in predvidevanje sta velika prednost
Jose Luis 'Pepe' Romero
Direktor podjetja Silva UltraMind Systems


Z UltraMind ESP sistemom Joseja Silve se naučite dveh stvari, s katerima lahko postanete zmagovalec. Lahko ste zmagovalec v športu, ali na kateremkoli področju v življenju.

Velikokrat slišimo, da so profesionalci osredotočeni na cilj, da so »pri stvari«.

Skrivnost je v tem, da so se ti ljudje sposobni spustiti na alfa nivo in tam postoriti stvari, ki so potrebne za uspeh.

Vsak od nas se neprestano potaplja na alfa nivo – naši možgani se potopijo približno tridesetkrat vsako minuto, a le za nekaj trenutkov.

Vendar, ali uporabljamo ta nivo? Ga znamo uporabljati? Moramo se naučiti uporabljati alfa nivo in iz njega bomo lahko potegnili vse informacije, ki jih potrebujemo.

Naravni alfa misleci

Pred nekaj leti sem poslušal intervju z Larryjem Birdom, enim najboljših košarkašev. Vprašali so ga: »Kako lahko tako popolno izpeljete tiste hitre podaje žoge, pri katerih sploh ne pogledate naokrog in ne veste, kdo stoji za vami?«

Odgovoril je: »Igro vidim, preden se ta zares odvije.«

Kaj dela Larry Bird? Vizualizira. To počne medtem, ko teče po igrišču.

Tudi vi se lahko naučite teh stvari.

Boljše predvidevanje

Svojo intuicijo lahko razvijete tako, da jo boste uporabljali ob vsakem trenutku, ne da bi se morali ob tem ustaviti, ter delati odštevalno vajo.

Intuicija je zelo uporabna; lahko vam pomaga pri predvidevanju v športu, ali na kateremkoli drugem življenjskem področju.

Sposobnost predvidevanja, kaj bo storila nasprotna oseba, vam lahko pomaga tako v poslovnem življenju, športu, kot tudi v družini, ali pri vzgoji otrok.

Pridobite motivacijo

Najpomembnejša je vizualizacija. S pomočjo vizualizacije se lahko motivirate za šport ali se vzpodbudite za udeležbo pri različnih aktivnostih. Uporabljate jo lahko pri pripravah in pri odpravljanju napak pri športni igri.

V sklopu osnovnih Silvinih lekcij se lahko naučite uporabljati ogledalo uma.

Za vsako stvar je potrebna umska priprava. Pravijo, da 90% časa porabimo za umske priprave, za umsko igro. Potem pa se je potrebno lotiti tudi fizičnih priprav.

Vendar, kaj navadno počnemo? Pridemo domov, se usedemo in prižgemo televizijo. Ob tem pa vemo, da je potrebna vadba in fizična priprava. Boste torej sedeli in gledali film?

Vizualizirajte sebe, kako delate določene vaje.

Eden najboljših načinov motivacije je, da vizualizirate svoj uspeh.

Vizualizirajte trenutke, ko ste nekaj posebnega dosegli. Morda si naslikajte sebe, ko ste odigrali dobro igro, ali ko ste slavili zmago. Naslikajte si nekaj spektakularnega.

To vam bo vlilo motivacije in lažje se boste lotili vadbe.

Umska priprava

Kolikokrat ste že rekli: »Joj, ko bi le storil to … potem bi zagotovo zmagali.«

Na igro se lahko pripravljate z uporabo vizualizacije in domišljije. Vizualizirajte sebe, kako delate stvari, ki jih morate narediti. Naslikajte sebe, kako delate prave stvari.

Če ste naredili napako, uporabite vizualizacijo in domišljijo na alfa nivoju in to popravite. To je vse, kar morate storiti.

Že pred trenutkom, ko se bo fizično tekma zares začela, boste vi igro že zaključili. V igri boste takrat že zmagali.

Zaključek

Zapomnite si torej:

Obdelava primerov je zelo pomembna. Razvijajte svojo intuicijo. Uporabite vizualizacijo in domišljijo, da izboljšate svojo motivacijo in da postanete zmagovalec.

Pospešite naravni proces zdravljenja

Jose Luis Romero
Direktor podjetja Silva UltraMind Systems
Direktor Ekumenskega združenja za psihorientologijo


Pred petindvajsetimi leti ni bilo znanosti, ki bi se imenovala psihonevroimunologija (psychoneuroimmunology) ali vedenjska medicina (behavioral medicine). Danes pa sta to disciplini znotraj medicine, ki na podlagi znanstvenih študij učita, da imajo misli lahko pomemben vpliv na izid bolezni.

David Tate, glavni govornik na Mednarodnem Silvinem zborovanju leta 1991 trdi, da duševno stanje človeka lahko vpliva na imunski sistem.

»Na primer,« je izpostavil Tate, »če nekdo dolgo obdobje občuti popolno nemoč in obup, obstaja velika verjetnost, da se mu v krvi poveča nivo hormona kortizola, kar je povezano s slabljenjem imunskega sistema.«

Tate je govoril iz lastnih izkušenj. »Pri 27-ih letih so mi postavili diagnozo Hodgkinove bolezni, ki je neka vrsta raka,« je povedal. Bil je prestrašen in depresiven in kmalu mu tudi zdravniki niso dajali več veliko upanja. »Imel pa sem veliko srečo, posebno milost, da se mi je pripetilo nekaj stvari, za katere verjamem, da so mi rešile življenje,« pravi. Ena od teh stvari je bil Silvin tečaj.

»Silvinih tečajev sem se udeležil leta 1972,« je rekel. »Leta 1974 sem se udeležil letnega Silvinega zborovanja v Bostonu. Glavna govornika sta bila dr. O. Carl Simonton in Stephanie Simonton.«

»Takrat sem pri svojem zdravljenju že dve leti uporabljal tudi Silvine tehnike za vstop v alfa nivo, afirmacije, ter vizualizacijo. Lahko si predstavljate, kako navdušeno sem zato poslušal kirurga in radiologinjo, ki sta zdravila paciente z rakom in sta govorila o pomembnosti Silvinih zamisli. Poudarjala sta pomen upanja in pozitivne naravnanosti v spopadanju z rakom.«

»Dr. Simonton je o Silvinem sistemu dejal: 'Menim, da je to najmočnejše celovito orodje, ki ga lahko ponudim svojim pacientom.'«

»V svojem delu govora je Stephanie Simonton opisovala, kako so na njeni kliniki uporabljali mentalne tehnike. 'Najpomembnejše orodje, ki ga imamo, je verjetno tehnika mentalnih slik.' Nato je občinstvu govorila o nujnosti, da vsak od nas prevzame osebno odgovornost za svoje zdravje.«

»Sami moramo sprejeti odločitev, da bomo uporabljali tehnike, ki smo se jih naučili na Silvinem tečaju in da jih bomo uporabljali redno,« je rekla.

Leta 1978 sta Simontonova izdala knjigo 'Getting Well Again'. Knjiga je izšla tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Ozdraveti: kako preseči bolezen z lastnimi močmi. V njej avtorja podrobno opisujeta ideje, o katerih sta razpravljala na Silvinem zborovanju leta 1974. Ta knjiga predstavlja preobrat v medicini uma in telesa, na področju, ki je danes poznano kot psihonevroimunologija.

Od tistega časa je bilo napisanih več sto knjig, ki so poudarjale koristi sproščanja, afirmacij in miselnih slik pri zdravljenju raka in drugih bolezni. Morda je najbolj znana od teh knjiga avtorja Bernie Siegela 'Love, Medicine and Miracles' (Ljubezen, medicina in čudeži). V njej govori o svojih izkušnjah z nenavadnimi pacienti z rakom, kot jih imenuje sam. Njegova knjiga je bila več let na seznamu uspešnic in njegovih govorov ter seminarjev se je udeleževalo veliko ljudi.

Drugi primer je knjiga Silvnine diplomantke Shakti Gawain 'Creative Visualization', ki je v slovenskem prevodu izšla pod naslovom Ustvarjalna vizualizacija: uporabite moč svoje domišljije in ustvarite, kar si v življenju želite.

Klasično delo na tem področju je tudi knjiga Kennetha Pellitierja 'Mind as Healer, Mind as Slayer' (Um kot zdravnik, um kot ubijalec), ki je izšla leta 1977. Dr. Pellitier je izpostavil zahvalo Simontonovima za njun prispevek k področju, onadva pa sta napisala tudi predgovor k njegovi knjigi.

Naslednja uspešnica je knjiga Louise Hay 'You Can Heal Your Life'. Tudi ta knjiga je izšla v slovenskem prevodu, z naslovom Življenje je tvoje: odslovi vse bolezni ter v svoje življenje privabi ljubezen, srečo in bogastvo. V prvi izdaji knjige je avtorica priporočala Silvine tehnike, v kasnejših izdajah pa tega priporočila ni. David Tate pravi, da Louise ni opazila, da so priporočilo odstranili in je ob njegovem opozorilu na to spremembo izrazila svojo nenehno podporo Silvinemu sistemu.

»Kot zaključek mojih misli o zdravju,« je rekel Tate, »naj še enkrat poudarim, da je bil Jose Silva eden od očetov psihonevroimunologije.«

»Robert Stone, ki je avtor osemdesetih knjig, med njimi tudi Josejeve biografije, se strinja z mano. Povedal mi je, da je sto znanstvenikov na konferenci na Havajih uradno sprejelo izraz kiberfiziologija ('cyberphysiology') kot skupno ime za sposobnost uma, da vpliva na celotno telo. 'Seveda,' je rekel tudi Stone, 'je Jose Silva o tem učil četrt stoletja.'«

»Če uporabimo Josejeve besede: 'Imunski sistem je mehanizem, ki ga je Bog vključil v biološko človeško telo z namenom, da pozdravi vse zdravstvene težave. Pravimo, da zdravniki in zdravila ne pozdravijo pacienta. Zdravniki in zdravila samo pomagajo imunskemu sistemu, ki pacienta v resnici zdravi.'«

Potrditev z meritvami

Leta 1966, ko je Jose Silva vodil svoj prvi javni tečaj, večina ljudi ni verjela v ESP. Eden izmed takih je bil tudi Cleve Backster, strokovnjak za poligrafijo iz New Yorka, ki je poučeval agente FBI-ja in CIA o uporabi detektorjev laži. Vendar, kaj se mu je zgodilo ….

Nekega poznega večera je v svoji pisarni v New Yorku prišel do vznemirljivega odkritja, ki je milijone ljudi prepričalo, da na nekem nivoju obstaja povezava med vsemi živimi bitji.

Takole nam je na Mednarodnem Silvinem zborovanju v Laredu leta 1995 opisal svoj prelomni poskus:

»Brez posebnega vzroka se mi je zazdelo, da bi bilo zanimivo opazovati, koliko časa pri moji sobni rastlini potuje voda od korenin, preko stebla do listov,« pravi.

»Ko sem rastlino dobro zalil, sem pomislil, 'Imam veliko poligrafske opreme; zakaj ne bi za šalo pripel detektor na list te rastline?'«

»Vezje poligrafa je sestavljeno iz wheatstonovega mostička, ki meri spremembo upornosti. Zdelo se mi je, da bo voda potovala po steblu v list, ki bo postal bolj moker in zato boljši prevodnik, in iz mojih meritev upornosti bom lahko sklepal na čas potovanja vode … Ta čas bi bil razviden iz poligrafovih krivulj.«

»Opazoval sem torej krivuljo, ki se je usmerjala navzdol. To me je malo presenetilo. Pri zmanjševanju upornosti sem namreč pričakoval rahlo vzpenjajočo se krivuljo,« je nadaljeval in nam ob tem kazal primere poligrafovih krivulj.

»Ročno sem poligrafovo pisalo premaknil navzgor, pa je kmalu spet zlezlo dol …in presenetila me je ravno tale poligrafova poteza. Opazoval sem jo in si mislil: 'Taka poteza se pojavi pri človeku, ki mu postavite vprašanje, ki bi ga lahko privedlo v težave.'«

»Pozabil sem na merjenje časa dviganja vode in rekel, 'Oh, ta stvar mi želi pokazati enake odzive kot človek. Kaj bi torej lahko storil, da bi ogrozil življenje te rastline, podobno kot lahko z vprašanjem o zločinu ogrozim osebo na poligrafskem testu?'«

»Približno petnajst minut sem se na različne načine trudil, da bi dobil odziv rastline. V enem poskusu sem celo pomočil njen list v skodelico tople kave, vendar rastlina ni pokazala nobene reakcije. Če bi šlo za človeka, bi po poligrafskem zapisu sklepal, da mu je dolgčas, in da postaja zaspan.«

»Na tej točki pa,« je rekel in pokazal na nenadni skok krivulje, »se mi je porodila ideja – bila je zgolj misel – 'Vem, kaj bom storil: zažgal bom list te rastline, točno ta list, ki je priključen na poligraf.' «

»V sobi takrat nisem imel vžigalic. Rastline se nisem niti dotaknil; pravzaprav sem bil skoraj dva metra oddaljen od nje.«

»Vse, kar se je zgodilo, je bila moja odločitev, da bom zažgal list te rastline.«

»Pomislil sem, da bi zažgal list rastline, v mislih sem videl sliko, kako to počnem ... in točno takrat je poligraf izrisal tole potezo. Nisem spregovoril niti besede in rastline se nisem dotaknil.«

»A poligraf je ponorel.«

»Bilo je zelo pozno ponoči, skoraj se je že danilo. Nikogar ni bilo v stavbi in našel nisem nobenega drugega razloga za tako divji odziv poligrafa. Vse do takrat je naprava delovala stabilno. Lahko rečem, da je bilo to opazovanje zelo natančno. Zato sem bil zelo presenečen.«

»Mislil sem si, 'Neverjetno! Ta zadeva bere moje misli!'«

»Šel sem v sosednjo sobo in vzel vžigalice. Naša tajnica je bila kadilka, zato je bilo na njeni mizi nekaj vžigalic.«

»Vrnil sem se k rastlini in prižgal vžigalico.«

»Še preden sem kaj zares storil, sem pomislil: 'Ker rastlina že zdaj kaže tak močan odziv, dodatne reakcije sploh ne bo moč zaznati. Raje bom najprej iz sobe odstranil vse nevarnosti za rastlino.'«

»Vžigalice sem nesel v sosednjo sobo in ko sem se vrnil, se je poligraf spet pomiril. To se je ujemalo z mojimi ugotovitvami. Moja opazovanja so imela res veliko vrednost.«

»Ko je prišel sodelavec, s katerim sva vodila šolo poligrafije, je tudi sam ponovil poskus. Rastlina se je odzvala, ko je imel sodelavec resen namen zažgati njen list. Če se je le pretvarjal, ni bilo odziva.«

»Rastlina je zaznala razliko, ali imaš resen namen, ali se le pretvarjaš, da boš nekaj storil. To izredno zanimivo.«

Cleve Backster nastopil v vseh pomembnejših televizijskih pogovornih oddajah. Njegovo delo je predstavljeno v knjigi avtorjev P. Tompkinsa in C. Birda 'The Secret Life of Plants', ki je v slovenskem prevodu izšla pod naslovom Skrivnostno življenje rastlin. Ta knjiga je vzpodbudila mnoge ljudi, da so se začeli pogovarjati s svojimi rastlinami v upanju, da bodo te bolje uspevale.

Raziskave s človeškimi celicami

Cleve nam je na zborovanju leta 1995 o svojih poskusih s človeškimi celicami povedal naslednje:

»Vemo, da so bele krvne celice (levkociti) pomembne, saj izredno koristijo človekovemu imunskemu sistemu. Naši rezultati, ki temeljijo na več sto urah testiranja belih krvnih celic, so osupljivi.«

»Ni dvoma, da vaše misli lahko prodrejo v vsako celico vašega telesa, pri tem pa ne uporabljajo običajnih komunikacijskih poti.«

»Ugotovili smo, da se vzorec celic, ki smo jih vzeli iz vašega telesa in ga testiramo v epruveti, odzove na vaša čustva. Lahko si predstavljate, da se bodo na čustvene spremembe odzivale tudi celice, ki so v vašem telesu. Posebej močan odziv se pokaže pri negativnih čustvih.«

»Težava je v tem, da so negativne misli najbolj prodorne.«

»Pozitivne misli se kažejo v gladki krivulji na grafu.«

»Negativne misli pa povzročijo izbruhe, oziroma vrhove v krivulji električne aktivnosti celic.«

»To pomeni, da si gotovo ne delate usluge, ko premišljujete o negativnih stvareh. Naše znanstvene raziskave to vsekakor potrjujejo.«

»Silvin program ves čas poudarja kvaliteto misli. Zelo pomembno je, da mislite pozitivno.«

»Predstavil vam bom prvi primer vzorca celic iz moje raziskave. V tem vzorcu so bile moje bele krvne celice, izoliral pa sem jih s svojim novim aparatom za centrifugo.«

»Brskal sem po polici in iskal sterilno rezilo. Z rezilom sem hotel majčkeno zarezati svojo dlan, in na zarezo kaniti nekaj joda, saj je pri rastlinah podoben postopek dal dober odziv.«

»Ta točka na grafu prikazuje trenutek, ko sem med brskanjem po polici v mislih delal načrt, kako bom postopal. Pokazal se je tale močan odziv. Kasneje, ko sem se dejansko lotil načrta, ni bilo odziva celic. Celice so bile takrat že pripravljene in ni bilo spontanosti.«

»Sami lahko vidite velikost odziva celic. Ne gre za komaj opazno spremembo; to je ogromen odziv.«

»Ta moja prva izkušnja z belimi krvnimi celicami je pomenila začetek številnih pomembnih poskusov s temi celicami.«

Ponavljanje poskusov z rastlinami

Backster pravi, da je včasih težko prepričati druge znanstvenike, da snov, s katero delate – rastline, bele krvne celice, jogurt – lahko spozna vaše prave namene, in da to vpliva na izid poskusa.

Eden od raziskovalcev se je pritoževal, da je ponovil Backsterjev poskus z rastlino in poligrafsko opremo. Vendar, ko je razmišljal o tem, da bi rastlino zažgal, rastlina ni dala nobenega odziva.

»Vprašal sem ga, ali je v resnici nameraval zažgati rastlino,« je razlagal Cleve. »Rekel je, da ne, saj je tudi jaz nisem zažgal. Vendar sem mu razložil, da sem imel jaz resen namen, da rastlino zažgem. Rastlina razlikuje med pretvarjanjem in resničnim namenom.«

Ob neki drugi priložnosti je Backster spet do poznih ur delal v svojem laboratoriju in rastline so bile kot ponavadi priključene na merilne aparate. Nenadoma je merilec poskočil. To se je zgodilo, ko je Backster v odtok izlil skodelico kave.

»Ugotovil sem, da je v kuhinjskem odtoku pravi pragozd,« je rekel. »V njem je ogromno bakterij in kaže, da jim je vroča kava škodovala.«

Ko je želel še enkrat opazovati poskus in je v odtok znova vlil skodelico vroče kave, odziva rastlin ni bilo. Domislil si je razlage.

Prvič, ko je vlil kavo v odtok, je bilo to spontano dejanje. Bakterije je presenetil in iznenada so začele trpeti in umirati. Rastline so se na to odzvale.

Pri ponovitvi poskusa je dejanje načrtoval. Vnaprej je premislil, kaj bo storil. Pripravil si je vse potrebno za poskus. Medtem pa so imele tudi rastline dovolj časa, da se pripravijo. S svojim dejanjem jih ni presenetil in zato niso bile razburjene, tako kot prvič.

Cleve Backster in dr. Robert B. Stone sta napisala knjigo The Secret Life of Your Cells (Skrivno življenje vaših celic), v kateri lahko preberete več o raziskavah, ki jih je Backster delal več kot 30 let. Bob Stone je že 20 let Silvin inštruktor in soavtor številnih knjig s Josejem Silvo.

Zdravilna energija

Znanstvenik preiskuje »polaganje rok«

Zdi se, da obstaja neka vrsta univerzalne zdravilne energije, ki jo človeška bitja lahko zberejo in uporabijo za odpravo zdravstvenih težav pri ljudeh, živalih, ter celo rastlinah. Nedavno smo zasledili zelo zanimiv raziskovalni projekt, ki je z laboratorijskimi poskusi to tudi nazorno pokazal.

O tem projektu je podrobno govoril dr. Bernard Grad 25. in 26. novembra 1973 na posebni konferenci »The Mind in Search of Itself« (Um v iskanju sebe) v Washingtonu.

»Vse se je začelo,« je razlagal dr. Grad, »ko je nek madžarski gospod (gospod E.) prišel k meni in mi zatrdil, da je sposoben pospešiti ozdravljenje ljudi. Povedal sem mu, da sem biolog in da zato poskusov na ljudeh v mojem laboratoriju ne more delati, lahko pa mu omogočim opravljanje poskusov na živalih in rastlinah.«

»Gospod E. mi je razložil, da pri svojem delu preprosto polaga roke na ljudi. Če ima nekdo glavobol, položi svoji roki za okoli 15 minut na njegovo glavo. Če je potrebno, postopek ponovi naslednji dan ali večkrat v roku enega tedna.«

Poskusi z mišmi

Dr. Grad in gospod E. sta se odločila, da bosta izvedla poskus z mišmi. Miši so majhne in nezahtevne za vzdrževanje, res pa je, da niso zelo pripravne za polaganje rok.

»Sestavila sva kovinsko škatlo in jo razdelila na 10 ali 12 delov, ter v vsakega dala miš. Škatlo sva pokrila z mrežo. Pri postavitvi poskusa sva se zelo potrudila; sam sem uporabil vse svoje izkušnje iz biološkega eksperimentiranja.«

Mišim sva jim načrtno dajala hrano, v kateri je primanjkovalo joda, dodajala pa sva jim tudi thiouracil, ki dodatno preprečuje, da bi se jod kopičil v žlezi ščitnici. Kmalu sva dosegla, da so miši postale golšave, torej, da se jim je ščitnica povečala.

Miši sva razdelila v tri skupine:

  • Kontrolna skupina miši brez zdravljenja
  • Kontrolna skupina miši, katerim smo s toplotnimi celicami dovajali enako toplote, kot so jo zdravljene miši prejele zaradi polaganja rok
  • Skupina miši, na katere je gospod E. 20 dni polagal roke
»Dva, tri in štiri tedne po začetku poskusa smo žrtvovali šest do sedem miši in pregledali njihove ščitnice. Ugotovili smo, da so bile ščitnice miši tretje skupine manjše, kot pri miših v ostalih dveh skupinah. Torej je polaganje rok zares upočasnilo razvoj golše pri miših,« je zaključil dr. Grad.

»Ko smo zaključili ta poskus, smo nadaljevali s poskusom zdravljenja ran pri miših. Zopet smo miši razdelili v tri skupine: dve kontrolni skupini in tretja skupina, kateri je gospod E. polagal roke.«

»Že drugi dan so se rane v vseh treh skupinah začele zdraviti, vendar razlike med skupinami niso bile opazne. Enajsti in štirinajsti dan pa so bile razlike med skupinami že dobro vidne. Podobno, kot pri prvem poskusu, so bile rane na zdravljenih miših precej manjše kot rane pri kontrolnih skupinah. Kontrolni skupini se med sabo nista znatno razlikovali.«

»Poskuse smo delali v laboratoriju na Oddelku za fiziologijo Univerze v Manitobi, rezultate študije pa smo objavili v revijah International Journal of Parapsychology (Mednarodni časopis za parapsihologijo) in Journal for the American Society of Psychical Research (Časopis ameriškega društva za telepatske raziskave).«

Poskusi na rastlinah

»Naslednji poskus smo naredili na rastlinah.«

»V več lončkov z zemljo smo dali po 20 semen neke rastline, ter opazovali, kako polaganje rok vpliva na njihovo rast. Med poskusom smo načrtno ovirali rast tako, da smo semena zalivali s slano vodo.« Ugotovili so, da ni potrebno, da zdravilec v rokah drži lonček s semenom ali rastlino. Dovolj je, da ima v rokah slano raztopino, s katero so kasneje rastlino zalili.

Čez približno osem dni so vzklila prva semena. Beležili so, koliko semen vzklije v posameznem lončku, kasneje pa so merili tudi višino rastlinic.

»Poskus je pokazal, da je v lončkih, na katere smo polagali roke, vzklilo več semen kot v kontrolnih lončkih. V teh lončkih so rastline tudi hitreje rasle in bile so bolj bujne.«

»Tudi zadnji poskus smo naredili na rastlinah. Preverjali smo, kako se odzovejo rastline na zalivanje s slano raztopino, ki jo je v rokah držala pozitivno misleča oseba, in na tisto, ki jo je v rokah držala depresivna oseba.«

»Prva, pozitivno misleča oseba je bil gospod B., ki ima rastline zelo rad in z navdušenjem skrbi zanje.«

»Drugi dve osebi pa sta bila depresivna pacienta iz bolnice, v kateri sem delal. Steklenico s slano raztopino sem zavil v rjavo papirnato vrečko in vsaka od treh oseb, ki so bile udeležene pri poskusu, je steklenico držala v rokah pol ure.«

»Ko sem steklenico podal gospodu B-ju, sem mu povedal osnovne podatke o poskusu, ki sem jih bil pripravljen razložiti tudi depresivnima pacientoma. Potem sem stopil do pacienta, ki je imel hujšo obliko depresije, a ta ni niti vprašal, zakaj mora držati steklenico. Začel je govoriti o elektrošokih, ter da jih ne potrebuje, in podobno. Ni mi verjel, da sem tam zaradi nečesa povsem drugega. Poudariti želim, da je bil ta moški nedvomno depresiven, in da je bila v tistem trenutku njegova glava polna negativnih misli.«

»Druga pacientka je bila mlada ženska. Bila je manj depresivna kot moški in je kazala precej zanimanja, zakaj mora držati steklenico. Zdelo se mi je, da je nad poskusom navdušena, kar me je malo zaskrbelo, saj sem jo za poskus izbral zato, ker sem od nje pričakoval depresivno vedenje.«

»Ko sem dobil rezultate poskusa, sem bil osupel. Najpočasneje so rasle rastline, ki smo jo jih zalivali s slano raztopino, ki jo je držal depresivni moški. Naslednja je bila kontrolna skupina, ki smo jo zalivali s slanico, ki jo ni držal nihče. Naslednja je bila skupina rastlin, ki smo jo zalivali s slanico depresivnega dekleta. In najhitreje in najlepše so rasle rastline gospoda B-ja.«

»Moje predvidevanje je bilo, da bodo dekletove rastline rasle počasneje od kontrolne skupine, vendar sem se motil. Razlog je bil verjetno v tem, da je bilo dekle proti pričakovanjem precej navdušeno nad poskusom. Dejstvo je, da za izid poskusa ni pomembna medicinska diagnoza pacienta, temveč trenutno stanje misli.«

»Iz tega poskusa se lahko naučimo marsikaj. Morda je najpomembnejše sporočilo poskusa, da vsak človek, ki ima opravka z neko stvarjo, vanjo vtisne nekaj, kar je povezano z njegovim trenutnim čustvenim stanjem. Mislim, da je to neke vrste energija, saj se je pri našem poskusu prenesla tudi skozi steno steklenice.«

»Naši prejšnji poskusi z zdravljenjem golše in ran pri miših so pokazali, da se taka energija prenaša tudi med človekom in živaljo, in gotovo tudi med človekom in človekom.«

»Če pomislimo na te rezultate, zlahka razumemo, da so nekateri zdravniki učinkovitejši od drugih in da ima razpoloženje medicinskih sester pomemben vpliv na pacienta.«

»Verjamem, da podoben prenos energije poteka tudi med starši in otroci, učitelji in učenci, možem in ženo, v preteklosti pa je potekal tudi med farmacevtom in zdravilom, ki ga je ta pripravljal.«

Prenos energije s človeka na predmete imenujemo psihometrija, ki je tudi področje, ki ga je Jose Silva vključil v svoj UltraMind sistem.

Pomagajte zdravniku pri zdravljenju vašega telesa

Svoj imunski sistem lahko okrepite, če vstopite v alfa nivo in tam ostanete 15 minut. V tem času se lahko telesno in umsko sprostite. Lahko vadite odštevanje; od 100 do 1, od 50 do 1, ali od 25 do 1. Ob vsaki naslednji številki boste bolj sproščeni. Lahko pregledate projekte, na katerih delate v zadnjem času in vizualizirate njihove uspešne končne rezultate.

Če imate manjšo zdravstveno težavo, vam priporočamo, da vstopite v alfa stanje enkrat na dan za 15 minut. Pri resnejši zdravstveni težavi vam priporočamo, da to storite dvakrat dnevno in če imate zelo resne zdravstvene težave, trikrat dnevno.

Dr. O. Simonton v svoji knjigi natančno opisuje, kako z mentalnimi slikami lahko zdravimo raka. To tehniko lahko uporabljamo tudi pri drugih boleznih.

V alfa stanju lahko tudi preprosto premišljujete o svoji težavi in kaj bi lahko storili glede nje. V tem stanju vam je na voljo veliko informacij, zato jih izkoristite.

Silvine tehnike vam lahko pomagajo, da prevzamete nadzor nad svojim življenjem, zmanjšate stres, ter enostavneje ostanete zdravi. Uporabite te tehnike zase in za vaše bližnje.

Načrtovanje sanj

Načrtovanje sanj pomaga zdravniku pri zdravljenju
Prof. Clancy D. KcKenzie, dr.med
2000 American Mental Health Association

Programiranje sanj ponuja ogromno možnosti za medicinsko diagnozo, ter zdravljenje. Te tehnike sem se naučil na Silvinem tečaju septembra 1969, in od takrat jo redno uporabljam.

Morda ste že slišali za koga, ki je med spanjem ali v sanjah rešil svojo težavo, ali je prišel do pomembnega odkritja. V večini so to le posamezni primeri, pri katerih se ljudje preprosto prebudijo z briljantno idejo.

Programiranje sanj pa je nekaj drugega. Ponuja vam možnost, da se zbudite z briljantno idejo ali z rešitvijo težave vsako jutro, če si to zaželite.

Ni potrebno, da ste jogi in da 50 let meditirate v jami, da bi doživeli razsvetljenje. Ko zaspite, dosežete enako globok nivo zavesti; težava je le v tem, da se tega ne zavedate in da tega nivoja zavesti ne znate uporabljati.

Pri uporabi Silvinih tehnik boste pred spanjem porabili eno minuto, da boste izoblikovali vprašanje, ko se zbudite, pa boste uporabili eno minuto, da boste sprejeli odgovor.

Sam uporabljam dve tehniki. Pri prvi tehniki sprejmite odločitev, da boste sanjali o težavi in da vam bo interpretacija vaših sanj pokazala rešitev težave. Odločiti se morate tudi, da se boste zbudili čisto na koncu sanj in da se boste sanj spomnili. Sanje si zjutraj tudi zapišite.

Pri drugi tehniki sprejmite odločitev, da se bo vaš um med spanjem ukvarjal z določenim problemom, in da bo vaša prva misel, ko se zbudite, odgovor na vaš problem.

Zdaj bom prešel na konkretne primere, tako da boste doumeli, kaj nam načrtovanje sanj omogoča. To je zelo dragocena tehnika in vredno se je potruditi, da se je naučimo.

Prvi primer je pacientka, pri kateri so se nenadoma pojavile močne bolečine v prsih in trebuhu. Specialist interne medicine je menil, da gre verjetno za srčni infarkt ali za okužbo ledvic. Uspel sem ga prepričati, naj z ukrepanjem počaka do naslednjega jutra, pacientki – ki je znala programirati svoje sanje - pa sem priporočil, naj načrtuje sanje, v katerih ji bo predstavljeno, kaj točno je njena zdravstvena težava, kje se nahaja, kako je nastala in kako jo odpraviti.

V načrtovanje je pacientka vključila tudi misel, da bom jaz lahko interpretiral njene sanje. Čeprav so bile sanje precej kompleksne, sem jih res takoj razumel.

V sanjah se je pacientka s svojim možem in otroci vozila po ovinkasti cesti. Začelo je močno snežiti in avto je zdrsnil s ceste v globok sneg. Od točke zdrsa naprej so na cesti sledili trije pravokotni ovinki in nato končna destinacija. Jaz sem v tem delu sanj videl anatomsko sliko vijugastega tankega črevesa z blokado na točno določenem delu. Tudi ko sem pacientko prosil, naj nariše zemljevid ceste, po kateri se je v sanjah vozila, je narisala nekaj podobnega črevesju, in to v pravem razmerju.

Ko je v sanjah sneg zasipal avto, je pacientkin mož dejal, da je potrebno ugasniti motor. Res je prvi ukrep pri blokadi črevesja, da ustavimo dovod goriva – torej vnos hrane. V sanjah je nato prišlo pet ali deset ljudi iz mesta, in avto so izkopali iz snega. V sanjah števili pet in deset navadno predstavljata prste na rokah in pri interpretaciji sanj nisem bil prepričan, ali to pomeni polaganje rok ali operacijo. Ko so pomagači izkopali avto, sta bila pacientka in njen mož cela in zdrava, njuni trije najstniški otroci pa so izginili. Oni so bili vzrok blokade. Izkazalo se je namreč, da je pacientka želela več moževe pozornosti zase.

Blokada črevesja zahteva nujno kirurško posredovanje, zato sem pacientko napotil na primeren oddelek v bolnišnici. Tam je bila na podlagi rentgenskega slikanja in krvnih preiskav diagnoza potrjena. Odločili so se za operacijo, pacientka pa je pred tem zadremala in načrtovala nove sanje, saj sem ji svetoval, da se tako operaciji lahko izogne.

V teh sanjah se je pojavil visok temen moški s turbanom na glavi, ki je masiral njen trebuh. Ko se je pacientka zbudila iz sanj, blokade črevesja ni bilo več.

Boljše kot hipnoza

Programirane sanje lahko rešijo vsakovrstne težave; na primer težave v službi, težave z otroci, finančne težave, pomagajo nam lahko pri odločitvi o poroki in pri drugih pomembnih odločitvah. Sam bom nadaljeval z medicinskimi primeri, o ostalih uporabah pa lahko več izveste na Silvinih tečajih.

Začel bom z mojim lastnim primerom. Nekega dne sem začutil, da imam nekaj v očesu, a nikakor nisem mogel ugotoviti, kaj. Proti večeru je občutek postajal vedno bolj moteč in vedel sem, da moram ukrepati. Vstopil sem v alfa nivo in takoj sem zaslišal besedo kovina. Odločil sem se, da bom točnejši odgovor poiskal v svojih sanjah.

V sanjah sem videl sebe, ko sem prejšnje jutro brusil kosilnico za travo. Pomislil sem, da imam v očesu morda košček kamna iz brusilnega stroja. Vendar sem takoj prejel odgovor: »Ne, kamen ne more leteti tako daleč.«

To je pri programiranih sanjah osupljivo. V globoki hipnozi bi se človek sicer spomnil, da je brusil kosilnico za travo, vendar ne bi pomislil na primerjavo specifične teže kamna in specifične teže kovine in iz tega sklepal, da košček kovine lahko leti dvakrat dlje.

Naslednje jutro sem šel k oftalmologu, ki je iz moje zenice odstranil dva koščka kovine in mi povedal, da sem bil v nevarnosti, da zarjavita in poslabšata moj vid.

Ob naslednji priložnosti sem dobil hudo vnetje grla, ki je trajalo tri tedne. Odločil sem se, da moram s pomočjo sanj najti vzrok, saj tako dolgotrajno vnetje lahko pomeni, da gre za raka.

V sanjah sem videl celične podrobnosti: rdeče, otečene, skupaj natlačene celice. Spontano se mi je porodila misel, da je vnetje pravzaprav alergična reakcija na močno začinjeno suho salamo. Res sem v tistem času večkrat navdušeno žvečil pikantno suho salamo in očitno se mi je razvila alergija nanjo. Takoj sem prenehal jesti salamo in težava je izginila. Za preskus sem čez dva tedna ponovno pojedel nekaj salame in alergična reakcija se je zopet pojavila – in potrdil sem svojo diagnozo.

Za konec dodajam še ne-zdravstveni primer, kako s programiranimi sanjami lahko dobite informacije o dogodkih v prihodnosti. Nek par me je vprašal za nasvet, ali naj se poročita. Svetoval sem jima, naj programirata svoje sanje. Povedal sem jima tudi, da se bo obema v sanjah pojavil enak odgovor, ker pač obstaja le en najboljši odgovor. Upoštevala sta moj nasvet in oba sta imela sanje, ki so simbolizirale zakon s štirimi otroci. Čez mnogo let, ko se jima je rodil četrti otrok, je ženska zaradi težav med zadnjo nosečnostjo res morala na sterilizacijo.

Več informacij

S sanjami si pridobite informacije, ki niso na voljo vašim »petim čutom«

Informacije pogosto presegajo tiste, za katere ponavadi domnevamo, da so v našem umu. Pravzaprav so v našem umu spoznanja, ki gotovo niso dosegljiva preko našega pet-čutnega dojemanja.

Nekega dne sem pisal odločno pismo pacientki, ki je jemala preveč Valiuma. Dva dni kasneje sem se v sanjah zavedel, da jo je pismo tako razjezilo, da se je odločila, da nikoli več ne pride do mene. Spustil sem se v alfa nivo in začutil, da je tudi ona na tem nivoju (verjetno je spala), zato sem si jo naslikal, kako se je naslednji dan vrnila. Ko je res prišla, mi je razložila, da je bila tako besna zaradi pisma, da se je odločila, da nikdar več ne pride. Vendar, ko se je to jutro prebudila, si je premislila. Gospa je bila seveda prepričana, da si je ona premislila, v resnici pa sem bil jaz tisti, ki sem ji poslal misel.

V naslednjem primeru vam bom predstavil pacientko s posebno težavo. Imela je veliko željo, da bi poučevala v šoli, vendar je bila njena izobrazba pomanjkljiva. Menil sem, da bo s programiranimi sanjami gotovo našla rešitev težave. Ko se je gospa naslednje jutro prebudila, se ni mogla spomniti svojih sanj. Odpravila se je na sprehod v sosesko, ki je še ni poznala. Tam je srečala staro prijateljico svoje mame, ki jo je povabila na čaj, in ji med klepetom razložila, da poučuje v šoli, natančneje v posebni katoliški šoli, kjer je zahtevana nekoliko nižja izobrazba.

Dve drugi pacientki, ki sta bila poslovni ženski, sta sanjali, da so oropali njuni trgovinici. Prva gospa je v sanjah videla nekoga, ki je izrezal luknjo v streho njene zastavljalnice, se po lestvi spustil v sobo in pokradel nekaj dragocenosti. Ko se je prebudila, je poklicala policijo, tam pa so ji povedali, da je vlomilec sprožil alarm in so ga že prijeli. Druga gospa je bila lastnica draguljarne. Ko se je nekega jutra zbudila, se je spomnila, da je v sanjah nekdo zvezal upravitelja njene trgovine in trgovino oropal. Izvedela je, da se je vse to v resnici ravnokar zgodilo.

Če nekaj časa vztrajno programirate svoje sanje, se vaš um zave, da želite med spanjem zbirati informacije, in um začne to delati sam od sebe. Informacije se lahko tičejo tudi drugih ljudi in obsegajo mnogo več, kot si mislite, da je shranjeno v vašem umu.

Ob neki priložnosti se je moj prijatelj pritoževal, da ima težave s srcem. Pred časom so mu že opravili poseg na srčnih žilah, a se še vedno ni počutil dobro.

Razložil sem mu osnove programiranih sanj, mu posodil nekaj literature, ter mu svetoval, naj programira, da se bo prebudil z odgovorom. Prijatelj me je poklical dva dni kasneje in mi povedal, da mu je bilo v sanjah nakazano, naj se odloči za operacijo, da mu naredijo štiri bypasse. Zagotovil sem mu, da bo operacija gotovo uspešna, sicer tega navodila v sanjah ne bi dobil. Nikoli namreč še nisem slišal, da bi programirane sanje vodile v slabo rešitev.

Naslednjega dne sem izvedel, da je bil prijatelj operiran. Tisto noč sem sam v sanjah dobil jasno sporočilo. Prijatelj se je v mojih sanjah že normalno gibal in celo tekal naokoli, nenadoma pa je ena od njegovih arterij počila. Teh sanj nisem programiral in ne vem, od kje so prišle; vsekakor pa sem bil zanje zelo hvaležen.

Ko sem se prebudil, sem vedel, da so bile sanje opozorilo, kaj se lahko zgodi v primeru, če bo prijatelj prehitro postal aktiven. Obiskal sem ga in mu vse podrobno razložil. Prijatelj je bil tip človeka, od katerega bi res lahko pričakoval prekomerno aktivnost. Zdaj, pet let po operaciji pa je še vedno živ in se počuti dobro.

Predstavil vam bom še en primer – Reynauldov fenomen. To je motnja krvnega obtoka, pri kateri pacientove dlani in stopala nenadoma postanejo vijolična in črna. Medicina ne pozna vzroka za to bolezen, jaz pa sem se domislil, da bi iskal vzrok s pomočjo programiranja sanj.

Prva pacientka je upoštevala moja navodila, in je sprejela odločitev, da ji bodo sanje nakazale vzrok njenega Reynauldovega fenomena. V sanjah je po hiši lovila služkinjo, potem jo je preganjala po dvorišču in nazadnje jo je ujela, ter začela z njeno glavo udarjati ob asfalt. Nenadoma se je obraz služkinje spremenil v obraz pacientkine mlajše sestre. Ko se je prebudila, je bila njena prva misel, da je mlajšo sestro lovila zato, ker jo je sovražila, oziroma ker jo je imel oče rajši kot njo. Naslednja misel pa je bila, da sestri ne bi mogla ničesar storiti, če bi njene roke počrnele.

V pacientkinih mislih je bila še od otroških let prisotna jeza, ki pa je bila zdaj potlačena pod površje. Ta, agresivni del njene osebnosti, je bil neskladen s kasnejšim razvojem možganov in novih misli, ki so bile prijazne in ljubeče. Zdelo se je, da je novo razvit del telesa in mišljenja preprosto zaprl dotok krvi, kot da bi s tem želel preprečiti izpolnitev agresivnih in morilskih namenov do nekoga, ki ga je kasneje vzljubila. Tudi jogiji so že demonstrirali, da naš um lahko usmeri tok krvi v določene dele telesa. Swami Rama, na primer, je s svojim umom ustvaril deset stopinj razlike v temperaturi enega in drugega dela svoje dlani, temperaturo pa je lahko po želji dodatno uravnaval. Zato se zdi verjetno, da se pri osebah z Reynauldovim fenomenom lahko en del možganov odloči, da bo prekinil dovod krvi in s tem preprečil sporno dejanje, ki ga želi izvršiti drug del možganov.

Vesel sem bil, da sem kmalu naletel še na eno pacientko z Reynauldovim fenomenom in sem lahko vprašanje o vzroku bolezni ponovil. Šlo je za katoliško nuno, ki je imela izjemen dar za svoje delo, a je bila hkrati tudi zelo obremenjena s seksualnimi občutki, ki so jo vabili v skušnjavo. Pri njej so programirane sanje pokazale ravno to: en del njenih misli/možganov, ki je bil tesno povezan s telesom, je močno nasprotoval nečemu, kar si je drug del misli/možganov strastno želel … in jo je ustavil tako, da je zaprl dotok krvi.

Sanje obeh pacientk so pokazale pretirano potrebo enega dela uma, da bi nadzoroval izjemno problematičen nagib drugega dela uma. Pri prvi osebi je dotok krvi preprečeval agresivno vedenje, pri drugi osebi pa uresničenje seksualnih želja.

Medicinsko vodenje

Sanje poskrbijo za izbiro najprimernejše medicinske terapije

Poglejmo si primer, kako programirane sanje lahko uporabimo pri iskanju odgovora na vprašanje, ki ga postavimo pred spanjem.

Pred več kot dvema desetletjema sem nujno potreboval nasvet, kaj naj storim glede akutnega žolčnega napada. Bolečina me je rezala, kot bi nekdo zapičil nož pod mojo desno lopatico. V tistem času je bil običajen pristop kirurška odstranitev žolčnika – temu pa sem se jaz želel izogniti. Zato sem sprejel odločitev, da bo moj um med spanjem deloval na spremenjenem stanju zavesti in ko se bom prebudil, mi bo prva misel razjasnila, kaj moram storiti.

Zjutraj je bila moja prva misel povezana z gravitacijo. Žolčnik leži pod jetri in je obrnjen v levo. Moja misel je bila, da moram spati na svojem levem in ne na svojem desnem boku. Razlaga se mi je zdela očitna. Če spim na svoji desni, se bo ves pesek namestil na dno žolčnika in kakorkoli se bo žolčnik krčil, bo pesek ostal tam. Če pa bom ležal na svoji levi strani, se bo usedlina pomaknila proti vratu žolčnika in ob prvem krču ga bo žolčnik izvrgel.

Včasih imam občutek, da se učim zelo počasi. Šele ko sem petnajst let doživljal čudež za čudežem, se mi je končno posvetilo, da je to verjetno podobno kot pri čudežu molitve. Razlika je v tem, da s posebnimi tehnikami čudež lahko doživite vsako noč, če to želite. Če pa vam bolj ustreza, da molite, naj vam sanje dajo odgovor, vam bo uspelo tudi tako.

Po sanjah o žolčniku sem začel spati na levem boku in simptomi so izginili. Čez pet let so se težave ponovile in opazil sem, da sem se med tem nezavedno zopet navadil spati na desni strani. Zopet sem začel spati na levem boku in simptomi so takoj izginili.

Ker sem želel potrditi svoje ugotovitve glede žolčnika, sem povprašal vse znance, ki so imeli podobne težave, v kakšnem položaju spijo. Osem od teh ljudi je navadno spalo na svojem boku, in vseh osem je povedalo, da so običajno obrnjeni na desno stran. To je kar pomenljivo; verjetnost da bi osem naključnih zaporedno vprašanih oseb spalo na istem boku je 1 proti 256.

Programirane sanje so bile znane že prerokom. Ko modreci niso znali razložiti sanj kralja Nebuhadnezarja, jih je ta hotel obglaviti. Vmes je posegel Daniel, ki je kralja prosil, naj modrece pomilosti in da bo on razložil sanje. Rekel je le, da mora najprej sam dobiti sanje, na podlagi katerih bo razložil kraljeve sanje. In storil je točno to; uporabil je tehniko programiranja sanj.

Kot smo pokazali s primeri, um lahko sega dlje od osebe, ki sanja. Nima omejitev ali meja. Morda ni vsak od nas Daniel, gotovo pa vsi lahko vadimo in se naučimo načrtovati, da dobimo odgovore med spanjem.

Urednikova opomba: Uvid, ki v celoti spremeni razmišljanje na nekem področju, lahko pride le preko tehnike razsvetljenja. Dr. McKenzie je s pomočjo kreativnih uvidov, ki jih je dobil na alfa nivoju, pomembno vplival na razumevanje vzrokov shizofrenije in depresije in s tem pomagal 6000 pacientom. Več o delu McKenzie-ja lahko najdete na spletni strani www.DrMcKenzie.com .

Soočanje s telesnimi hibami

Pozitiven odnos pomaga ljudem s telesnimi hibami
William R. »Bill« Sturdevant
Dolgoletni inštruktor Silva UltraMind sistema


Ljudje s telesnimi hibami lahko uporabljajo Silvine tehnike na več načinov. Poznam veliko ljudi, ki so tehnike znali učinkovito uporabiti; tudi sam sem eden od njih.

V prvi vrsti tehnike pomagajo posamezniku obvladovati situacijo. Nekateri ljudje postanejo zagrenjeni, ko jih doleti resna težava, vendar jim to še dodatno škoduje. Veliko pridobimo, ko preprosto spremenimo svoj pogled na stvar. Oseba s telesno hibo si tako povzroča manj stresa in ima več energije za ukvarjanje s svojim življenjem. Na alfa nivoju lahko taka oseba dobi še dodaten navdih, kako kljub hibi živeti skoraj povsem normalno življenje. Opisal vam bom primer, kako tehnike lahko pomagajo.

Moški, ki so se mu pojavile težave zaradi otroške paralize, ki jo je prebolel pred mnogimi leti, mi je povedal, da je nekega dne na alfa nivoju prišel do pomembnega spoznanja. »Zavedel sem se, da moja široka razgledanost izvira iz otroških let, ko sem zaradi okrevanja po otroški paralizi moral mirovati in sem svoj čas posvečal branju. Bral sem knjige, revije, časopise; karkoli mi je prišlo v roke …. Posledice bolezni, ki so se mi pojavile zdaj, pa so me spet prisilile, da začenjam intenzivneje uporabljati svoj um, saj telesa ne morem uporabljati kot bi si želel. Zavedel sem se, da me ista stvar, ki mi je pred leti dala znanje, tudi danes usmerja, pravzaprav sili, naj začnem to znanje koristno uporabljati.«

»Če se mi ne bi pojavile nove zdravstvene težave, bi verjetno še vedno tekal naokoli in počel najrazličnejše stvari. Zdaj pa uporabljam svoje znanje na način, ki koristi ljudem – pišem in objavljam informacije, ki ljudi zanimajo.«

»Poskusite tudi vi pregledati svojo situacijo na alfa nivoju,« predlaga. »Morda bo tudi vas presenetila razlaga, ki se jo boste domislili na tem nivoju.«

Povedal mi je, da za spopad z bolečino uporablja tehniko kontrole glavobolov (Headache Control), za obvladovanje tipične utrujenosti uporablja tehniko kontrole budnosti (Awake Control), za pomoč pri določenih situacijah pa tehniko treh prstov (Three Fingers Technique). Uporablja tudi tehniko ogledala uma (Mirror of the Mind).

»Ne želim le prikriti sindromov,« pravi. »Med uporabo tehnike kontrole glavobolov in tehnike kontrole budnosti imam vedno v mislih, da odpravljam vzrok težave.«

Ob neki priložnosti smo vprašali g. Silvo, zakaj tehnika kontrole glavobolov deluje. Zdi se namreč, da s tehniko zdravimo le sindrom – bolečino – in ne osnovne napetosti, ki povzroča glavobol. Izkaže pa se, da ob redni uporabi tehnike glavoboli povsem prenehajo in da se nadomestni simptomi ne pojavijo.

Razlaga g. Silve je bila preprosta. Takrat, ko sami vstopite v alfa nivo – brez vodstva hipnotizerja ali Silva inštruktorja – in sami izvedete tehniko, vaši možgani in um dojamejo, da želite odpraviti vzrok težave.

Spremenite način, kako drugi ravnajo z vami

Mnogo ljudi s hibami zelo moti, kako drugi ljudje ravnajo z njimi. Znan je pojav, da ljudje začnejo govoriti glasneje, če govorijo s slepo osebo. Drug primer so ljudje v invalidskih vozičkih, ki se navadno počutijo bolje, če njihov sogovornik sedi, torej, da je na enakem nivoju.

S Silvinimi tehnikami lahko vplivamo na način, kako se do nas vedejo drugi ljudje. S tehniko ogledala uma lahko vizualiziramo in si v mislih naslikamo ljudi, ki ravnajo z nami tako, kot mi to želimo.

S tehniko treh prstov lahko programiramo sebe, da bomo v ključnem trenutku storili ali rekli prave stvari, ali da bomo s svojim nastopom delovali na ljudi tako, da bodo ti razumeli naše stališče.

Pomembno je tudi, da preživite dovolj časa na globljih nivojih, in se naučite soočenja s situacijo. Tako boste našli prednosti situacije in spremenili svoj notranji odnos ter notranjo sliko in iz vas bo začel sijati pozitiven pristop do življenja, kar bo prijetnejše tudi za okolico.

Iznajdljiv prodajalec je nekoč prodal naročnino na časopis Chicago Tribune slepi ženski, ki je povrh tega živela sama. Ženska mu je povedala, da sama ne more brati časopisa in da nima nikogar, ki bi ji ga lahko bral. Prodajalec je začutil njeno osamljenost in ji rekel, da je ravno to odličen razlog, da se naroči na časopis.

Če namreč vsak dan prejme ta imeniten in velik časopis, lahko omeni svojim prijateljem, da je nanj naročena. Morda bo prijatelje zanimalo, kaj piše v časopisu in jo bodo zato začeli pogosteje obiskovati, ter ji prebirati zgodbe.

In tako se je tudi zgodilo. Če bi sama lahko brala časopis, bi še naprej živela osamljeno življenje in prijatelji bi jo le redko obiskovali. Toda, ker je imela telesno hibo in ni mogla brati, so imeli ljudje dober razlog, da jo obiščejo. Tega si je seveda ona obupno želela. Ko jo je prodajalec čez pol leta zopet obiskal, se mu je zahvalila, saj jo je zdaj vsak dan obiskal vsaj eden od prijateljev in ji bral časopis.

Če iz vas seva zagrenjenost, razočaranje, nemoč in imate negativen odnos do življenja in ljudi, potem je ljudem ob vas neudobno in se vas izogibajo. Če pa iz vas seva optimizem in radost, so ljudje radi v vaši družbi.

Nekaj osebnih izkušenj

Silvine tehnike, ki se jih naučimo na tečaju, lahko prilagajamo glede na svoje potrebe. Sam študente vedno vzpodbujam, naj iščejo nove načine, kako lahko s tehnikami pomagajo sebi in drugim.

Vse je odvisno od vaše naravnanosti do življenja. Zase sem prepričan, da bi bil že davno mrtev, če bi se smilil samemu sebi.

Ravno ko sem se pripravljal na tečaj za Silva inštruktorja, mi je nevrooftalmolog povedal, da sumi, da imam multiplo sklerozo. Takrat me ta diagnoza ni kaj dosti prizadela, saj sem globoko verjel, da ni težave, ki je ne bi mogel odpraviti s pomočjo Silvinih tehnik.

Pozitivne afirmacije so mi pomagale, da sem izboljšal svoj vid. Imel sem cel kup afirmacij, ki sem jih poleg vizualizacije ponavljal vsaj trikrat na dan, vsak dan. Še vedno jih občasno uporabim.

Silva je program kontrole uma. Vendar ni nič narobe, če poleg teh tehnik počnete še kaj fizičnega. Sam vzpodbujam ljudi naj telovadijo, naj uživajo zelišča, naj gredo na masažo telesa ali na refleksno masažo stopal. Lotijo naj se česarkoli, samo da bo zares izboljšalo njihovo zdravje in ne samo olajšalo simptome.

Ne želim, da bi ljudje do konca svojega življenja podpirali farmacevtsko industrijo. Vsekakor pa se strinjam, da zdravila včasih pomagajo človeku, da se osredotoči na tisto, kar mora v resnici storiti za ozdravljenje. Sami si pomagajte in Bog vam bo pomagal. Kot je rekel g. Silva; če imate resno težavo, žrtvujte vse svoje bitje za njeno razrešitev.

Čimbolj poglobljeno proučujem to področje, bolj mi je jasno, da je Ljubezen vse, kar obstaja.

Nekoč sem srečal zdravnika, ki je zatrdil, da ne pozna človeka z avtoimuno boleznijo, ki bi imel rad samega sebe. Takrat sem se zavedel: »Seveda, tudi jaz sem tak.« Od takrat vedno programiram tudi za večjo ljubezen do samega sebe.

Da se sploh resno lotite takega programiranja, se morate imeti radi. Morate se imeti radi, da verjamete, da ste vredni zdravja. In seveda, bolj ko boste imeli radi sebe, bolj imate lahko radi tudi druge in jim pomagate.

Na koncu imam tudi nekaj svaril za vas. Prvo svarilo je, da morate biti pri svojih željah pazljivi, kajti želje se vam lahko uresničijo. Mislim, da sem na tak način jaz dobil multiplo sklerozo. Pred mano je imela to bolezen moja sestra, in jaz sem si želel, da bi imel enako bolezen, le da bi sestri lahko pokazal, da je ozdravljiva.

Drugo svarilo je, da ne prenehajte s programiranjem v trenutku, ko boste mislili, da ste ozdravljeni. Da bi preprečili ponoven izbruh bolezni, občasno programirajte za vzdrževanje dobrega zdravja.

Zadnje svarilo pa je, da se nikar ne prepričujte, da je vse v najlepšem redu. Jaz sem opazoval, kako se je multipla skleroza razvila pri moji sestri in si mislil, da z mano pa ni tako slabo in da sem v kar dobrem stanju. Potreboval sem veliko časa, da sem se zavedel, da nisem v dobrem stanju in da z mano sploh ni vse v redu.

Mislili so, da je brezupen primer

Menim, da je zgodba mladega moža z imenom Ed Thiessen najčudovitejša zgodba o moči človeškega uma, ki sem jo kdajkoli slišal. Ed je dobil tudi prvo nagrado na natečaju za najboljšo zgodbo o uspehu, ki ga je dosegel kak diplomant Silvinega tečaja. Tu navajamo njen povzetek:

»Niti predstavljal si nisem, da lahko ozdravim«

»Če bi pred šestimi leti nekdo rekel, da bom kmalu popolnoma zdrav in zadovoljen,« je Ed leta 1984 pisal Joseju Silvi, »bi se mu samo nasmehnil. Moje zdravje je bilo tako slabo, da si niti predstavljati nisem mogel, da bi se počutil dobro. To je bilo preden sem izvedel za Silvino kontrolo uma in moč misli.«

»Rodil sem se leta 1962 in takrat so dvomili, ali bom sploh preživel. Napovedali so, da bom imel hude poškodbe možganov in cerebralno paralizo. Kasneje so ugotovili, da imam tudi mišično distrofijo. Bil sem delno gluh, škilil sem in bil sem uradno slep.«

»'Strokovnjaki' mojim staršem niso dajali veliko upanja, da bom sploh kdaj lahko bral, pisal ali deloval v 'zunanjem svetu' – kjerkoli razen v posebni ustanovi. Zaradi vsega tega, in mojega zdravja, ki se je še slabšalo, starši niso pričakovali, da bom dolgo živel.«

»Pri dveh letih so z operacijo izboljšali moj vid in škilavost.«

»Med letoma 1967 in 1979 sem bil nameščen v posebnih ustanovah in posebnih šolah. Preživel sem mnogo operacij na nogah in očeh, ki naj bi izboljšale moje zdravje, a zdelo se je, da nobena operacija ni bila zares učinkovita. Moj vid se je slabšal, pa tudi sluh in govor sta postajala vse slabša.«

»V začetku leta 1978 mi je prostovoljka podarila knjigo, ki jo je brala. Rad sem gledal knjige in ugotavljal, koliko besed poznam. Vašo knjigo The Silva Mind Control Method (Silvina tehnika kontrole uma) sem prebral večkrat in čez čas sem osvojil tehnike, ki so v knjigi opisane. Včasih sem s to knjigo tudi spal in popolnoma sem jo obrabil.«

»Zdelo se je, da se moje zdravje izboljšuje in zdravniki tega niso mogli razumeti. Nisem jim povedal, kaj počnem.«

»Najprej sem začel hoditi. Kmalu nisem več potreboval opornic za noge in roke. Ponovno sem slišal in lahko sem govoril.«

»Napovedovali so, da bom oslepel, vendar ko sem trikrat do štirikrat dnevno vstopal na alfa nivo, se je moj vid izboljšal. V začetku leta 1980 sem lahko za vedno odšel iz posebne ustanove.«

»Čez nekaj mesecev je moja teta slišala za Silvino kontrolo uma in pomislila je, da bi mi to morda pomagalo. Ni vedela, da mi je ta metoda že ogromno pomagala. V decembru 1980 sva skupaj odšla na tečaj.«

»Tokrat mi je Silvina metoda pomagala še bolj. Moje zdravje se je izredno izboljšalo. Leta 1981 sem prenehal nositi očala in zdaj je moje zdravje popolnoma normalno.«

»Leta 1982 sem opravil zaključne izpite za srednjo šolo in pri tem sem napačno odgovoril le na eno vprašanje iz trigonometrije. To se je zgodilo zato, ker za to vprašanje nisem programiral.«

»Pred leti sem moral kupovati po dva para čevljev, ker sta bili moji stopali različno dolgi. Lansko leto (1983) sem začel še s programiranjem tega in danes sta obe stopali enako dolgi. Eno stopalo je zraslo za tri številke v manj kot enem letu.«

»Vse, kar je ostalo iz preteklosti, je rahlo šepanje, pa tudi to se bo kmalu uredilo. To je eden mojih projektov za leto 1984.«

»Moj uspeh ni 'čudež' in ni mi uspelo zato, ker bi bil neka zelo posebna oseba. Verjamem, da vsakdo lahko doseže nekaj takega. Potrebno je le verjeti v uspeh, potrebna je prava tehnika (Silva) in veliko dela!«

»Hvala, Jose Silva.«

Starejši ljudje

Vsako leto postajajte boljši
Rebekah Hickman

V mestu Charleston v Zahodni Virginiji nismo imeli Silvinega inštruktorja. Ravno v tistem času pa je naše mesto obiskal inštruktor, ki je potoval naokrog in poučeval Silvine metode. Moja prijateljica je rekla: »To je zares dober tečaj. Sama sem se ga udeležila pred dvajsetimi leti in moje življenje se je takrat spremenilo.«

Povprašala sem po ceni tečaja in koliko časa traja. Ko sem dobila odgovor, sem rekla: »Ne, nimam denarja, niti časa za ta tečaj« To so tipični izgovori. Prijateljica se je ujezila: »Imaš čas in imaš denar.« Dobesedno odvlekla me je na tečaj, me posedla na stol v predavalnici in iz svojega žepa izvlekla denar za plačilo.

Mislila sem si: »Če je naredila to, mora pa biti tečaj res nekaj posebnega.« Vedela sem namreč, da tudi prijateljica nima veliko denarja. Bila sem nekako počaščena, da je to storila zame. Ona je tečaj opravila dvajset let prej in življenje se ji je povsem spremenilo. Novembra 1987 je tečaj spremenil tudi moje življenje in prijateljici bom za to vedno hvaležna.

Operacija srca

Dva meseca pred tem sem prestala operacijo srca. To je bila zame prelomna izkušnja. Začela sem pregledovati svoje življenje in ugibati, kaj sem storila narobe. Vedela sem, da sem na nek način sama povzročila težave s srcem.

Vedela sem, da moram v življenju narediti določene spremembe, saj ne morem živeti v stalnem strahu pred še enim srčnim infarktom.

Večina mojega življenja je bila vse prej kot dolgočasna. Vedno sem bila zelo aktivna in ukvarjala sem se z veliko stvarmi. Imela sem zelo srečno otroštvo in zelo dobre, ljubeče starše. Moja mama je poučevala v šoli, rodila sem se ji relativno pozno.

Moj oče je bil mesar in tudi on je imel neke vrste »Silva odnos do življenja«. Bilo je v času splošnega pomanjkanja, a moj oče je vedno pravil, da ni reven. To ga ni skrbelo. Odraščala sem brez velikih skrbi in strahov.

Ko sem torej doživela srčni infarkt, me je to udarilo z vso silovitostjo, kajti pred tem nisem poznala strahu pred ničemer.

Kljub slabemu ekonomskemu stanju sem študirala, imela sem povprečne ocene. V tistem času, kmalu po letu 1930, je bilo študentov premalo, zato so študij vzpodbujali in nam pri študiju pomagali. Bilo je drugače kot danes, ko se morajo študentje sami boriti, da so sprejeti na fakulteto.

Moj glavni predmet na fakulteti je bilo poučevanje, a me to področje ni zelo veselilo. Po končanem študiju sem se poročila in se posvetila gospodinjstvu ter vzgoji treh otrok. Šele po petnajstih letih sem se vrnila na delo.

Ugotovila sem, da mi bolj leži socialno delo kot poučevanje. Želela sem pomagati tistim, ki so bili za kaj prikrajšani, saj sem v tem videla nek smisel in priložnost, da rešujem težave. Zaposlila sem se v otroškem zavetišču in delala z otroci, ki so imeli težave. V tem sem uživala. Kasneje sem delala s prestopniki na sodišču za mladoletnike in ukvarjala sem se s posvojitvami ter z otroci v reji. Tudi to službo sem imela rada.

Čez nekaj let sem zopet ostala doma s svojimi otroci, ter jim pomagala. Ko sem se vrnila na delo, sem delala z ljudmi z duševnimi težavami. Tudi to delo je bilo zabavno, ker sem pomagala ljudem.

Naslednja moja zaposlitev je bila v privatni psihiatrični bolnici. Tam mi je bilo res všeč, saj sem delala s pacienti, ukvarjali smo se z ročnimi deli, razlagala sem jim stvari in jih vodila na izlete v naravo. Na tem delavnem mestu sem ostala kar dvajset let.

Sodelavka v bolnici mi je rekla: »Ne vem, kaj počnete, a mislim, da delate dobro, saj so pacienti zadovoljni in to je najpomembnejše.«

Ali se življenje konča pri 65. letu?

Dopolnila sem 65 let in to je starost, pri kateri se večina ljudi upokoji. Ljudje preprosto sledijo vzorcu in si mislijo: »Ko dopolniš 65 let, se moraš upokojiti.«

Vendar se jaz nisem upokojila. Sprejela sem direktorsko mesto organizacije Parents Anonymous (Anonimni starši). Ta organizacija dela z ljudmi, ki zlorabljajo svoje otroke, vendar želijo prekiniti začaran krog zlorabe, ki se ponavlja iz generacije v generacijo. Ljudje se ne zavedajo, da so bili tudi sami zlorabljeni in da je to razlog, da zdaj počnejo isto s svojimi otroci.

Delala sem tudi z mladimi, ki so imeli probleme z drogami. Še danes me občasno pokličejo starši, ki jih zanima, kaj se bo z njihovim otrokom zgodilo na sodišču in kaj lahko sami storijo. Poskušam jim pomagati. Želela bi jim predati znanje o Silvinih tehnikah, a še nisem našla primernega načina. Saj veste, nič ni zastonj; vsako stvar mora nekdo plačati. Nisem še našla »nekoga«, ki bi poravnal stroške Silva tečajev za vse te ljudi.

Sčasoma se mi je zazdelo, da postajam stara. Začela sem se počutiti stara. Ko pogledaš na koledar in se zaveš, da imaš 65 let – in jaz sem bila starejša kot 65 – te to spoznanje začne vleči navzdol.

V tistih letih sem veliko potovala in uživala sem v tem, da sem ustanovila in vodila nekaj novih skupin Parents Anonymous. Zraven sem se preskušala tudi v kiparjenju in slikanju. Trikrat tedensko sem vadila jogo, kar še vedno počnem. Bila sem aktivna.

Počasi pa sem se vdala. Mislila sem si, da postajam stara. Odločila sem se, da predam svoje delo mlademu gospodu, ki je imel diplomo iz socialnega dela. Sama sem diplomirala iz poučevanja.

Predaja dela pa je bila očitno velika napaka, saj so skupine kmalu razpadle.

Takrat je moje življenje zares začelo iti navzdol. Začutila sem močno potrebo, da nekaj spremenim.

»To ne bo moj konec«

Ko sem doživela srčni infarkt, sem pomislila, da to ne sme biti moj konec. Med prevozom z rešilcem v bolnišnico sem bila prepričana, da ne bom umrla. Verjela sem, da je v mojem življenju še nekaj, zaradi česa moram živeti.

Spomnim se svojih misli: »Ne bom zaprla oči; če ne zaprem oči, ne bom umrla.«

Nisem umrla. Ozdravela sem prej kot vsi ostali v bolnici in zopet sem bila na svoji poti.

Takrat sem se udeležila Silvinega tečaja. To je pomenilo veliko spremembo v mojem življenju. Čutila sem, da sem nekaj takega iskala vse svoje življenje.

Naenkrat sem v vseh stvareh videla poseben pomen. Moj Silva inštruktor je rekel, da desna možganska polovica ne razume šale. In zares je ne. Spominjam se, da je bila v preteklih letih ena mojih najljubših fraz: »Zaradi tega me res boli srce.« Sprašujem se, kakšna sporočila sem s temi besedami pošiljala svojemu telesu…

Naučila sem se Silvinih tehnik in jih začela uporabljati. Udeležila sem se vseh tečajev v Charlestonu in se poleg tega vozila v štiri ure oddaljeno mesto, da sem lahko obiskovala še druge tečaje.

Nekega dne sem omenila svoji inštruktorici, da bi gotovo odšla v Laredo in opravila tečaj za inštruktorja, če bi le bila dvajset let mlajša. Zares me je zanimalo, kaj je v ozadju Silvinih tehnik; zakaj delujejo tako dobro in kaj povzroči, da se zgodijo vse te dobre stvari.

Rekla je: »To je najbolj neumen izgovor, kar sem jih kdaj slišala. Sama veš, da lahko tudi zdaj greš v Laredo in postaneš inštruktorica, če to le želiš.«

Začela sem razmišljati, da morda to res lahko storim. Prijatelji so mi govorili, da sem prestara. Takrat sem imela 69 let. Kdo vas bo začel poučevati za inštruktorja, če ste stari 69 let? Družba tega ne sprejema. Človek vendar ve, da se od njega pričakuje, da se postara, postane onemogel in konča v domu za upokojence, preden dopolni 70 let.

Višja sila pošlje znamenje

Kmalu mi je ideja, da grem v Laredo na tečaj za inštruktorja, postala všeč. Dogajale so se razne čudovite stvari: spremenila sem si življenje, pomagala sem svojemu možu, naredila sem veliko dobrih stvari. Ljudje so se mi še vedno smejali zaradi določenih stvari, ki sem jih počela, vendar so kmalu začeli verjeti, ko so videli rezultate.

Na primer, nekega dne smo se z možem in sinom vozili proti obali in pokvaril se nam je brzinomer. Mojega moža, ki ni obiskoval Silvinega tečaja, je to zelo razburilo. Ni hotel nadaljevati vožnje brez brzinomera. Rekla sem mu: »Samo malo počakaj,« uporabila sem tehniko treh prstov in nadaljevala: »ob obali bomo srečali nekoga, ki nam bo popravil avto. Na bencinski črpalki bo gotovo taka oseba.«

Rekel mi je: »To nas bo stalo celo premoženje.«

»Ne,« sem rekla »Zelo poceni bo.« Ne vem, od kje je prišla ta misel, a nekdo mi je to prišepnil. Ko smo prišli do obale, sta se mož in sin odpravila iskat nekoga, ki bi popravil avto. Kmalu sta se vrnila in mož je bil povsem zmeden.

»Popravili so brzinomer,« je rekel. »Cena popravila je bila 30 dolarjev.«

Vprašala sem ga, kje so popravili avto in odgovoril je: »Na bencinski črpalki.« Točno to se mi je naslikalo v mislih, ko sva se prej pogovarjala o popravilu. Nisem si izmislila bencinske črpalke, misel je nekako prišla do mene.

Še vedno sem razmišljala, ali naj se udeležim tečaja za inštruktorje, zato sem vstopila na alfa nivo in prosila za namig, ali naj grem na tečaj. Vedela sem, da se staram in v svojem življenju sem želela še kaj narediti. Nisem želela obupati nad življenjem. Želela sem biti aktivna in rada sem pomagala ljudem.

V alfa stanju sem programirala, naj dobim neznan vir denarja kot namig, da naj se tečaja udeležim. Denarja sem sicer imela dovolj, a odločila sem se, da je to lahko jasen namig.

Čez nekaj tednov sem dobila pismo od prijateljice, s katero sem odraščala, a se nisva slišali že 37 let. Ko sem odprla kuverto, je bil v njej ček kalifornijske banke Wells Fargo Bank. Mislila sem si: »Še nikdar nisem bila v Kaliforniji.« Nisem vedela, kaj je Wells Fargo. Zdelo se mi je, da gre za eno od reklam, ki pošiljajo imitacije čeka, na katerih izgleda, kot da vam nekdo pošilja 400 dolarjev.

Potem sem prebrala pismo in ugotovila, da je od prijateljice Nellie. Pisala je, da me bo njeno pismo verjetno presenetilo, vendar da veliko misli name. Dodala je: »Ne vem, kakšno je tvoje finančno stanje, vendar se mi zadnje čase v mislih prikazuje tale številka.« Besede, ki jih je uporabila, so zvenele, kot da je od nekoga ali nečesa dobila sporočilo, naj pošlje ček; ravno zato, da bi mi s tem posredovala namig.

Poslala sem ji zahvalno pismo. Ček sem ji sprva hotela vrniti, saj nisem čutila, da mi Nellie karkoli dolguje. Potem sem si premislila, saj sem vendarle prosila za točno tak namig, in ček sem obdržala. Vedela sem, od kod ta namig zares prihaja.

To je bil resnični namig tudi v fizičnem svetu. S tem čekom sem si kupila povratno vozovnico za Laredo. Bila sem vsa na trnih.

V Laredu sem se udeležila tečaja in počutila sem se kot v nebesih. Takrat moje znanje še ni bilo veliko, zato med tečajem nisem postavljala veliko vprašanj. Vedela pa sem, da se bom še veliko naučila. Odkar sem bila na tem tečaju za inštruktorico je minilo dvanajst let in vem, da sem se naučila več, kot sem kdajkoli dala od sebe. V to sem prepričana.

Ko sem se na začetku tečaja predstavila, so me vprašali, zakaj sem tam. Priznala sem, da si mislim, da sem morda malo prestara, da začnem z vsem tem. Inštruktorji, ki so bili takrat z mano v istem razredu, se še zdaj norčujejo iz teh mojih besed. Dvanajst let kasneje sem še vedno pri močeh, vodim vsaj en tečaj na mesec in se ukvarjam še z marsičem, na primer s pisanjem posameznih poglavij za novo knjigo Joseja Silve.

Počutila sem se kot v sanjah. V mislih sem si naslikala, kako stopam proti odru in sprejemam certifikat, s katerim sem sprejeta med Silvine inštruktorje. Ozrla sem se k Joseju Silvi in presenečena opazila, da je bil starejši kot jaz! In še vedno je bil tako aktiven. Mislila sem si: »Če on zmore pri svojih letih, potem tudi jaz nisem stara.« Bil je odličen navdih.

Vsako leto sem bila mlajša … v svojih občutkih, v življenju in v načinu, kako sem počela stvari.

Ugotovila sem, da ni potrebno, da se postaram.

Kot je rekel Marcelino Alcala, eden naših inštruktorjev: »Preprosto prenehaj šteti.« Mislim, da je to odlična ideja.

Nekoč je eden naših diplomantov v šali rekel: »Mislim, da nikoli ne bom umrl … in zaenkrat mu dobro kaže!«

Živi to, kar učiš

S pomočjo Silvinih tehnik sem se vpeljala v vodenje Silva tečajev. Nekateri od mojih diplomantov so celo postali inštruktorji. Vsak mesec poučujem v Charlestonu, potujem pa tudi v Maryland v Baltimoru in predavam tam.

V mojih skupinah je verjetno več starejših ljudi, kot pri drugih inštruktorjih. Verjetno vidijo mene in želijo poskusiti, ali lahko tudi oni postanejo taki.

Sodelovala sem pri organizaciji enega prvih Silva križarjenj z Victorjem Kovensom, do zdaj pa sem se jih udeležila že devet. Skupaj potujemo na čudovite kraje po vsem svetu, kjer tudi predstavljamo Silvine tehnike ljudem. Bili smo na Aljaski, na Karibih, v Kanadi in v Sredozemlju.

Plezali smo na piramide, jahali kamele in počeli še mnoge zanimive stvari. Če koga od nas zbode telesna bolečina, preprosto uporabi Silvino tehniko, da bolečino odpravi, in gre naprej.

Imam mnogo knjig o zrelem življenjskem obdobju, ki so mi jih podarili ljudje, ki se starosti otepajo. Zdi se, da se ti ljudje identificirajo z mano.

V eni od knjig avtorica piše o svojem delu z različnimi strokovnjaki, ki naj bi pomagali starejšim ljudem. Sama je skrbela, da bi starejši ljudje ostali aktivni. Strokovnjaki, s katerimi je delala, so bili zelo sovražno razpoloženi, pravi. Niso želeli, da bi bili starejši ljudje aktivni. Ljubše bi jim bilo, če bi ti ljudje odšli v domove za ostarele in tam trošili svoj denar. Veliko ljudi kmalu po prihodu v dom za ostarele umre. Če bi bilo poskrbljeno za njihovo aktivnost, bi stari ljudje živeli predolgo. Za družbo je bolj praktično, če se čimprej spravijo s poti.

Pomislila sem, da je to res. Večina zdravnikov, pa tudi drugih ljudi, želi stare ljudi pri določeni starosti predati domu za ostarele. Če pride trenutek, ko bodo to hoteli storiti z mano, bom morda tam začela poučevati jogo ali Silvine tehnike.

Ko si star, mlade ljudi skrbi zate. Ni jim všeč, če hodiš na izlete. Vendar jaz ne morem samo sedeti doma. Dva od mojih otrok živita kar daleč, zato ju od časa do časa obiščem. Moja hči je zaskrbljena, a sem ji povedala, da ni razloga za skrb, saj med potjo velikokrat počivam in uporabljam Silvine tehnike, da ostanem budna med vožnjo. Mislim, da zdaj postaja bolj razumevajoča.

Sorodniki me včasih svarijo glede težav, ki jih imajo starejši ljudje. Rekla sem jim: »Poglejte; živela bom, dokler ne umrem. Živela bom svoje življenje. Vendar ga ne bom živela v strahu in ne želim poslušati teh vaših zgodb!«

Starejšim ljudem ni potrebno ves čas posedati v domovih za ostarele. Naj gredo raje ven in naj bodo aktivni. Silva mi je po mojem srčnem napadu vrnil življenje. Odločila sem se, da moram nadaljevati, ne da se ne bom vdala. In nisem se vdala.

Občasno čutim rahlo drhtenje v prsih. Spustim se na alfa nivo in se pogovorim s svojim srcem. Rečem mu: »Ne želim tega; prosim če mirno delaš naprej in naprej.« Seveda redno obiskujem zdravnika in delam vaje hatha joge. Pomembno je, da ljudje uporabljamo obe dimenziji; fizično dimenzijo in alfa nivo.

Moji otroci ne živijo pri meni, jaz pa še vedno uživam v življenju. V veselje mi je, da otroci pridejo na obisk in da gremo skupaj na plažo. Uživam na križarjenjih. Uživam v poučevanju Silve. Vedno je nekaj, kar lahko počnem.

Še vedno skrbim za hišo z desetimi sobami in moji prijatelji, ter sorodniki me obiskujejo vsak dan. Jaz obiskujem svoje otroke, ker oni ponavadi nimajo časa, da bi prišli k meni. Pred nedavnim sem pomagala moji hčeri pri selitvi v Pennsylvanijo. Odpeljala sem se šest ur daleč, tam pa sem ji pomagala pri raztovarjanju škatel. Hči je rekla: »Mama, za staro damo si precej dobro opravila.«

Večino ljudi skrbi, ker vozim avto. Moj vnuk se je nekoč peljal z mano na plažo in njegova mama ga je pred tem nekoliko prestrašila. Navadno celo pot v avtu prespi, tokrat pa mu je mama naročila: »Poskrbi, da bo babica budna, sicer se lahko zgodi, da med vožnjo zadrema.«

Ko sva prispela na cilj, je vnuk rekel: »Veš, babica, bilo je kar v redu. Saj mi sploh ne bi bilo treba ostati buden vso pot.«

Spomnim se, da sem se jaz enako vedla do svoje mame. Ko je dopolnila 60 let, se mi je zazdelo, da je stara. Nekega dne mi je rekla: »Nikdar ne bodi v skrbeh zame; ne želim, da kogarkoli skrbi zame.« Zdaj vem, kako se je počutila.

Ni potrebno, da se odrečete svojemu načinu življenja. V Silvi gledamo na to na drugače.

Stvari, s katerimi vzdržujete svoje zdravje

Velikokrat organiziram delavnice o odpuščanju in drugih stvareh, ki vas ohranjajo zdrave in zadovoljne, brez zamer do drugih ljudi.

Včasih organiziram delavnico ob zajtrku. Z udeleženci se sestanemo pri zajtrku, imamo kratko delavnico in uživamo.

Kvaliteta življenja je ključ do zrelih, zlatih let. Izogibam se izrazu 'stara leta'.

Pomembno je, da vsak dan vstopimo na alfa nivo in poskrbimo zase.

Pomembno je, da ostanemo aktivni. Saj veste; stvar morate uporabljati, ali pa jo boste izgubili. To velja tako za vaše telo, kot za vaš um.

Naši odnosi z ljudmi so zelo pomembni za naše fizično in psihično zdravje. Zato je potrebno odpuščati ljudem, ne gojiti zamer in biti pomirjen sam s sabo.

Pomembno je, da pomagamo ljudem, ki nas potrebujejo in da celo sami iščemo priložnost, da bi pomagali. To nam daje smisel in razlog za življenje. To je naš razlog, da smo zdravi, veseli in da se počutimo dobro. Kot je pogosto dejal Jose Silva; to je razlog, da smo bili poslani sem.

Če boste ves čas poskušali nove stvari, boste ostali mladi. Veliko prijateljev me draži – pravijo, da vedno, ko nekdo predlaga nekaj novega, jaz odgovorim: »O, to se pa res sliši zabavno. Kaj je to?« Verjetno je res, da sem od nekdaj pustolovka.

Dokler imam priložnost, da odkrivam nove stvari; dokler je kje kdo, ki mu lahko pomagam; dokler lahko služim temu svetu, bom nadaljevala svoje potovanje.

(Odlomek iz delavnice, ki jo je Becky Hickman vodila na Silvinem zborovanju leta 1998 v Laredu.)

ESP v psihologiji

Intuicija pomaga na področju psihologije
Sam Gonzales Silva
Inštruktor Silva UltraMind ESP sistema


Psihologi morajo biti razumevajoči, uvidevni, sočutni, potrpežljivi in vztrajni. A pogosto tudi to ni dovolj. Ni večjega izziva, kot je razumeti drugo človeško bitje. Posebej pomembno je, da je psiholog sposoben v trenutku pravilno preceniti kritično situacijo; to je bilo tudi moje delo v zadnjih enaindvajsetih letih.

Štirinajst let sem delal v zvezni državi Nevada kot direktor kriznih služb. Zadnjih sedem let sem direktor manjšega oddelka, kar je nekoliko manj stresno, vendar zahteva enako mero intuicije in uvidevnosti. Zgodilo se je že, da so me klicali sredi noči, ali sredi Silvinega tečaja, da sem prišel odločit, ali naj nekoga zaprejo v preiskovalni zapor. Moja napačna odločitev bi lahko pogubila človeka.

Večkrat sem delal z ljudmi, ki so hoteli narediti samomor in so jih pripeljali na urgenco s porezanimi zapestji. Veliko svetovalcev bi se odločilo, da je vse te ljudi potrebno zapreti in to bi bila najvarnejša možnost.

Jaz pa sem uporabil intuicijo, da bi začutil, ali so ljudje zapadli le v trenutno globoko depresijo zaradi določenega dogodka, ali pa so kronično depresivni in bodo s samomorom poskušali znova. S takim pristopom sem veliko ljudi poslal domov in vedno se je dobro izšlo. Vsakič je bila odločitev pravilna.

Take paciente lahko pogubite tudi, če izberete napačen pristop za soočenje z njimi. Z napačnim pristopom lahko pokvarite ves odnos, ki ste ga vzpostavili.

Vzpostavljanje boljšega odnosa

Pred leti mi je psiholog iz New Yorka pripovedoval o nekem dogodku v njegovi svetovalni skupini. Nekdo v skupini je bil shizofrenik in nenadoma je poskočil s stola, začel hitro govoriti, mahati z rokami, tako, da so ostali pacienti postali prestrašeni.

Običajen pristop terapevta bi bil, da bi stopil do pacienta, ga poskušal obvladati in pomiriti. Namesto tega pa je psiholog poskusil s tehniko, ki se jo je naučil na Silvinem tečaju.

Ta tehnika vam omogoča, da ugotovite točno kaj doživlja druga oseba. Na alfa nivoju si predstavljate, da si nadenete glavo te osebe na svojo glavo; ravno tako kot bi to storili s čelado. Potem lahko preskušate čute te osebe tako, da preskušate svoje čute. Vse, kar takrat zaznavate, zaznava tudi tista oseba.

Psiholog je ostal na svojem stolu, si v mislih nadel pacientovo glavo, ter začel premišljevati, kaj se temu pacientu dogaja.

Nenadoma se je pacient ustavil, ter se zazrl direktno v psihologa.

»Vi veste, kaj jaz razmišljam, kajne?« je vprašal.

Terapevt je previdno priznal, da ve.

»V vaši glavi so enake misli, kot so v moji, kajne?« je vprašal pacient.

Še enkrat je psiholog previdno potrdil, da je to verjetno res.

»To pomeni, da nisem nor, kajne? Kajti če sem jaz nor, potem ste nori tudi vi!«

Učinek tega spoznanja je bil presenetljiv, poroča psiholog. Ko je pacient odkril, da nekdo drug ve, kaj sam doživlja, in da on doživlja enake stvari, se ni več počutil tako osamljenega. Ni se počutil tako drugačnega, tako nenormalnega.

Izkušnja, ki jo lahko z nekom delimo, ima veliko moč. V tem primeru je to imelo zdravilen učinek.

Pacient je po tej izkušnji napredoval bolj, kot prej v celem letu terapije.

Bolje razumeti sebe

Včasih imajo ljudje diagnozo duševne bolezni samo zato, ker doživljajo nekaj drugega kot večina ljudi. Če »zdravi« ljudje nimajo lastne izkušnje s tem, če ne morejo deliti tega doživljanja, preprosto zaključijo, da je oseba, ki koraka v drugem ritmu, nora. Predstavljajte si, kako koristno bi bilo včasih, če bi lahko zaznali, kaj drugi ljudje doživljajo.

Jose Silva je v svoji raziskavi ugotovil, da se pri okoli desetih odstotkih populacije naravno razvije sposobnost jasnovidnega zaznavanja informacij. Devetdeset odstotkov ljudi pa nima teh sposobnosti.

Tisti, ki znajo delovati jasnovidno in teh svojih sposobnosti ne skrivajo, so pogosto razglašeni za svetnike, kot Ivana Orleanska. Lahko pa so tudi obsojeni, da imajo privide in so zaprti v umobolnice.

Kakšna grozljiva izguba čudovitih sposobnosti, ki bi lahko služile za odpravljanje cele vrste težav na našem planetu.

Naše jasnovidne sposobnosti nam pomagajo, da lahko na daljavo, s svojim umom zaznavamo težave, ter jih tudi odpravljamo.

Svoj višji jaz in višjo inteligenco lahko pokličete na pomoč, naj vam namigne, kaj naj rečete, da boste pomagali pacientu in rešili težavo.

Intuitivno reševanje težav

Pravzaprav deluje tudi pri strojih! Spomnim se dogodka, ko sem bil pri vojaškem letalstvu in sem uporabil intuicijo, ter s tem spraviti v hudo zadrego drugega letalca. Ko sem prišel na popoldansko izmeno, da ga nadomestim, mi je povedal, da je že popolnoma obupan, ker ne more najti vzroka težave z elektronsko opremo. Ves čas svoje izmene je delal na tem. Rekel sem mu, da bom jaz nadaljeval, ter da bom pogledal, kaj lahko storim.

Imel pa sem pomembno prednosti; moj stric je Jose Silva. Med odraščanjem sem strica opazoval, kako je popravljal elektronsko opremo in pri tem uporabljal svojo intuicijo. Tako sem se tudi zdaj sprostil, vstopil v alfa nivo, v mislih pregledal elektronsko opremo in si predstavljal, da mehanizem dobro deluje. Potem sem odprl oči, se lotil elektronike na pravem mestu in kmalu je mehanizem zares deloval.

Če s takim postopkom uspemo pri kompleksni elektronski opremi, si lahko predstavljate, kako preprosto bi bilo pomagati drugemu človeškemu bitju.

Uporabite Silvino tehniko, da se sprostite in ohranite nadzor nad svojimi mislimi. Tako lahko z intuicijo rešite težave. Ko boste to storili, bodo ljudje menili, da ste genij. In zares ste!