Jose Silva UltraMind ESP sistem

"Naj bo preostanek vašega življenja najboljše v vašem življenju!"

Jose Silva

Domov
UltraMind ESP
Kaj sistem ponuja
Jose Silva
Klemen Mihelič
Zakaj UltraMind ESP
Seminarji / Prijava
Pogosta vprašanja
Članki / Raziskave
Povezave
Kontakti


Avlis Publishing LCC
Avlis Publishing LCC


Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

100% garancija na zadovoljstvo
Klemen Mihelič

Pogovor s Klemenom Miheličem, inštruktorjem Jose Silva UltraMind ESP sistema Slovenija in ustanoviteljem Humanitarne ustanove H.O.P.E.

Ultra Mind sistem govori/uči: kako na pozitiven in konstruktiven način reševati probleme, kako sprejemati boljše odločitve, kako postati boljši človek, da boste lahko pomagali spremeniti stvari na zemlji na boljše in za seboj pustili lepši svet za tiste, ki prihajajo. Sistem ponuja možnost, da pomagamo sebi in svojim bližnjim v vseh pogledih življenja: zdravju, medsebojnih odnosih, v poslu in še veliko več.
Dandanes je na tržišču veliko različnih tehnik, ki nekako obljubljajo marsikaj. V čem je UltraMind sistem poseben, specifičen in kaj ga dela morda drugačnega od drugih? In nenazdanje, kakšni so bili razlogi, ki so botrovali k nastanku UltraMind sistema?

UltraMind ESP sistem Joseja Silve je preprost, človeku razumljiv in prijazen sistem, ki združuje različne mentalne tehnike za doseganje boljših rezultatov na vseh ravneh življenja. V začetku je Jose Silva želel svojim otrokom pomagati do boljšega uspeha v šoli. V prvih projektih se je ukvarjal s hiperaktivnostjo svojih otrok, ko je skušal povečati trajanje njihove pozornosti in koncentracije. Spraševal se je, ali se lahko sposobnost za učenje in inteligenčni kvocient poveča z urjenjem uma? K temu vprašanju ga je privedla kombinacija pridobljenega znanja o hipnozi, poznavanje elektronike, ter slabe ocene v spričevalih otrok. Jose je vedel, da možgani proizvajajo električno aktivnost; bral je namreč o poskusih, ki so v začetku stoletja privedli do odkritja alfa ritma. Iz svojega znanja o elektroniki pa je vedel, da je idealni električni krog tisti, ki ima najmanjšo upornost oziroma impedanco, da lahko najbolje izrablja električno energijo. Ali bi tudi možgani delovali bolj učinkovito, če bi se njihova impedanca znižala? Ali se lahko zniža impedanca možganov?

Jose je začel uporabljati hipnozo za umirjanje misli svojih otrok in prišel do odkritja, ki se je mnogim zdelo paradoksalno. Spoznal je, da so možgani bolj energični, ko so manj aktivni. Pri nižjih frekvencah so sprejemali in shranjevali več podatkov. Bistveno vprašanje je bilo, kako ohraniti um buden pri teh frekvencah, ki so bolj povezane s sanjarjenjem in spanjem kot pa z vsakodnevno aktivnostjo.

Hipnoza je omogočala možganom sprejemanje informacij, kot je Jose želel, vendar človek v takem stanju ni bil sposoben samostojno razmišljati in razumeti. Ni dovolj, da v svoj spomin shranimo celo goro dejstev; nujna sta tudi povezovanje dejstev in razumevanje. Jose je kmalu opustil hipnozo in začel eksperimentirati z vajami za urjenje uma, da bi tako umiril možgane in jih hkrati ohranil bolj pozorne kot med hipnozo. Mislil si je, da bo to privedlo do boljšega spomina in hkrati tudi razumevanja, ali z drugimi besedami, do višjega inteligenčnega kvocienta.

Vaje, iz katerih se je kasneje razvil ”Nadzor uma”, so pripravljale možgane na sproščeno koncentracijo in vizualizacijo, ter jim omogočale, da se spustijo na nižje ravni. Ko so možgani dosegli nižjo raven, se je bil človek mnogo bolj sposoben učiti kot v beta stanju. Dokaz so bile ocene otrok, ki so se močno izboljšale v treh letih, ko je Jose nadgrajeval svoje tehnike. Jose je tako prišel do prve, zelo pomembne ugotovitve, ki so jo v prihodnosti potrdile tudi druge raziskave. Prvi je dokazal, da se lahko naučimo delovati pri alfa in teta možganskih frekvencah.

Nadalje je spoznal, da sproščeno alfa stanje učinkovito odpravlja posledice stresa, krepi naš imunski sistem in omogoča hitrejše zdravljenje. Postopoma so nastajale nove tehnike, ki so se izkazale uporabne tudi na vseh drugih ravneh življenja. Pri odpravljanju vsakdanjih težav, pri poslovnih odločitvah, pri reševanju medsebojnih odnosov, umetnosti, glasbi, učenju, športu… Se spomnite Roka Petroviča, ki je pred nastopom zaprl oči in vizualiziral potek proge? Takrat so ga nekateri čudno gledali, danes pa že vsi športniki uporabljajo podobne tehnike. Na neki način z uporabo vizualizacije na alfa ravni programiramo svojo podzavest za uspeh.


Sistem uči: kako se povezati z „višjo inteligenco“, da boste prejeli vodenje in pomagali drugim in s tem pridobili tudi sami. Ko je govora o poslu: to ne pomeni, kako se boste rešili svojega šefa in vi prevzeli njegovo mesto, ampak govori o temu, kako mu pomagati in s tem boste pridobili tudi vi. Sistem uči, kako brezpogojno dajati, da boste lahko prejeli.
V kolikor sem pravilno razumela, se skriva filozofija celotnega sistema v preprosti misli: "Pomagajte ostalim, da boste na kocu tudi sami imel koristi." Ali drugače: "Naučite se pomagati drugim, da boste lahko pomagali tudi sebi." Občutek imam, da je v enem mahu zadoščeno dvema zahtevama. Ugodili smo našemu egoizmu, sočasno pa pomagali tudi drugim. Sliši se zelo preprosto. Ali prav razumem?

Ob vašem vprašanju se zamislim in ponovno čutim, kako zelo je človeštvo skrenilo s prave poti. Ne morem razumeti, da se ljudje še vedno sprašujejo, ali bodo tudi sami kaj pridobili, če bodo pomagali drugim, pri tem pa že v naprej s figami v žepih računajo, koliko bodo dali in koliko bodo sami pridobili. Sprašujete me, ali lahko res tako preprosta misel pomaga tudi posamezniku? Da, seveda. To je namreč nekaj, kar ljudi dela humane. Nismo taki kot živali, smo neke vrste bogovi na zemlji. Imamo moč in sposobnost, da svet naredimo boljši in lepši. Nam so bili za razliko od živali zaupani duhovna in čustvena plat ter razumevanje in sočutje.

V Čilu poteka reševalna akcija rudarjev, ki so ujeti 700 metrov pod zemljo. Strokovnjaki z vsega sveta jim dopovedujejo, da lahko preživijo le, če bodo ostali pozitivni in si med seboj kolektivno pomagali. Seveda imajo strokovnjaki prav. Verjetno se vsi strinjamo z njimi, ampak zakaj ne razumemo, da je tudi človeštvo zaprto v podoben rudnik. Težave soljudi so tudi naše težave in le s skupnimi prizadevanji lahko na dolgi rok preživimo. Si morda lahko predstavljate rudarja, ki preračunava, kako se bo v tistih težkih razmerah okoristil na račun kolegov? Seveda ne, ker se bori za skupno in s tem tudi za lastno preživetje. Enako je z nami vsemi, ne smemo misliti le na svoje osebne koristi. Skupaj se moramo boriti za preživetje vseh nas in naših otrok. Do vseh ljudi se moramo obnašati, kot da so naše matere in očetje, naše sestre in bratje. Vsi otroci so naši otroci. To je tisto pravo. To nas dela ljudi. Opravičimo, da smo superiorna bitja na zemlji.

Jose Silva je rekel: Ko pomagate človeštvu, pomagate tudi sami sebi, saj ste tudi vi del človeštva. S takim pogledom na svet moramo pomagati vsemu stvarstvu in vsem bitjem, da bodo ustvarjalna, uspešna in srečna. Takega pogleda na svet pa ne dosežete zgolj z uporabo leve objektivne možganske polovice z beta ravni. Na tej fizični ravni je videti, da če nekdo nekaj dobi, vi tega ne morete imeti. Z višje alfa ravni pa vidite, da čim več dajete, tem več prejmete. Nismo nagrajeni za jemanje, pač pa za dajanje. To ni nekaj, kar bi lahko razumsko dojeli, pač pa nekaj, kar moramo doživeti. Za komunikacijo z ”Višjo inteligenco” potrebujemo desno, intuitivno možgansko hemisfero.

Pri tem upoštevajmo, da je ”Višja inteligenca” lahko vsakdo, ki ima informacije, ki jih lahko uporabite za reševanje problemov in izboljšanje razmer. Sem spada tudi koncept Boga, oziroma katerikoli koncept višje sile. Jose Silva je višjo inteligenco, nevidno sredstvo podpore, razumel kot inteligenco, ki vlada vesolju. Jung je na primer to inteligenco imenoval kolektivna podzavest.

V preteklosti smo v fizični dimenziji dosegli velike stvari, pri tem pa smo uporabljali levo možgansko polovico. Osvojili smo zemljo, zrak, morje, in celo vesolje. Sami lahko vidite, kam nas je to pripeljalo. Na neki način imamo vse, po drugi strani nimamo ničesar. Čedalje bolj nesrečni postajamo. Zapiramo se sami vase, kopičimo materialno bogastvo, zase želimo vedno več in več. Otroke starši zaradi prezaposlenosti zanemarjajo, v šoli jih učijo individualnega pristopa, kjer je pomemben le otrokov osebni uspeh. Ne vzpodbujamo jih, da bi kolektivno reševali probleme, da bi si med seboj pomagali in kolektivno reševali probleme. Skupaj bi lahko dosegli veliko več. Materialne razlike že v mladosti delajo prepade med njimi. Raje jih vedno bolj vzpodbujamo v gonjo po materialnih dobrinah, kot pa da bi jih vzgajali v prave ljudi. Potem pa se čudimo, ko otroci brezsrčno strpajo lastne starše v domove za ostarele in se polastijo njihovega premoženja. To ni rešitev, to je poguba, poguba za človeštvo.

Naš naslednji korak v razvoju je začetek uporabe subjektivne dimenzije in desne možganske polovice. Cilj UltraMind seminarjev je, da bi desno možgansko polovico uporabljali na enako učinkovit način kot uporabljamo levo. Naučiti se moramo poglabljanja v alfa raven možganskega valovanja, kjer se aktivira naša intuitivna desna možganska polovica in vi sami sodelujete pri spremembah. Zavestno želite doseči veliko globljo raven zavesti, na neki način spremenite podzavest v notranjo zavest.

Jose Silva je rekel: Več ljudem ustrežeš, več uslug ponudiš, več težav rešiš – večja je nagrada, ki jo prejmeš. Mnogi to bolj ali manj neuspešno počnejo v obratnem vrstnem redu. Želijo nekaj pridobiti in šele nato bi pomagali drugim. Žal s takšnim pristopom ne boste deležni vodenja in pomoči Višje inteligence. Višja inteligenca vam ne bo pomagala, če ste le sami sebi namen in delujete samo v smislu Jaz-Jaz-Jaz. Prepuščeni boste sami sebi. Če pa gre za Nas, boste deležni pomoči. Pomembno je, da ne boste imeli koristi le vi sami. Višja inteligenca vam bo pomagala, če delate tisto, za kar ste bili sem poslani. In kaj je to? Vsa Silvova opazovanja življenja in vse njegove raziskave kažejo eno samo stvar: Sem smo bili poslani, da izboljšamo razmere na tem planetu. Rešiti probleme, kjer obstajajo in preprečevati probleme, kadarkoli je to mogoče. Probleme lahko preprečimo s tem, da pridobimo več informacij in jih uporabimo, da se bolje odločimo. Ni potrebe, da bi se za izpolnitev svojega poslanstva prikrajšali. Daleč od tega. Jose Silva je rekel, da nam ni treba zahtevati več, kot potrebujemo, ampak naj ne zahtevamo nič manj, kot potrebujemo za izvedbo svojih načrtov in za izpolnitev poslanstva.


Z uporabo UltraMind sistema pridobimo torej vsi. Da bi lahko pomagali sebi, smo nenazadnje pomagali tudi drugim. Občutek imam, da smo tako rekoč dobili čarobno paličico, ki bo prinesla blaginjo vsem. Ljudje smo običajno zelo skeptični, zlasti pred prelepimi zaključki, ki se na prvi pogled zdijo morda precej maloverjetni, da bi lahko bili resnični. Sliši se namreč precej neverjetno, prelepo, da bi lahko bilo resnično. Pa vendarle trdite, da je vse skupaj resnično in dosegljivo.

To čarobno paličico smo vsi prejeli že ob rojstvu. Nekateri jo povsem naravno uporabljajo, drugi pa se moramo tega naučiti. Lahko bi rekli ponovno naučiti, ker smo kot otroci že imeli vse te sposobnosti. Starši, šola, družba in neke vrste kolektivna racionalna miselnost pa so nas z učenjem uporabe zgolj leve možganske polovice od tega odtujili. Pri ljudeh, ki živijo v sožitju z naravo, je to nekaj povsem običajnega. Lep primer so staroselci, ki delujejo zelo intuitivno. Če se v puščavi poškoduje nek Aboridžin, ga njegovo pleme najde brez satelitske navigacije ali telefona. Sporazumevajo se telepatsko. Za nas je to nekaj neverjetnega, za njih pa je enako neverjeten mobilni telefon ali GPS.

Ne gre za nekaj nadnaravnega ali čarobnega, ampak za preprosto in učinkovito uporabo našega lastnega uma. Naučite se programirati svojo podzavest, da vam kreativno in konstruktivno pomaga doseči vaše cilje. Pri tem pa moramo upoštevati, kar je Jose Silva ves čas opozarjal - naj ne delujemo samo zaradi morebitnih lastnih koristi. Prizadevati si moramo predvsem zato, da bomo reševali težave, kajti zaradi tega smo bili poslani sem. Če daješ zgolj, da nekaj prejmeš, potem ne daješ zares, pač pa trguješ. Bistvo ni v postavljanju ciljev in lastnem izpopolnjevanju, ter tudi ne v brezpogojnem dajanju. Ugotoviti moramo, zakaj smo bili poslani sem in potem delovati. Če potrebuješ milijon evrov, je dejal Silva, jih boš z lahkoto dobil. Daj človeštvu za 10 milijonov evrov svojih uslug in če zares potrebuješ milijon evrov, ga boš dobil.

Vse je torej odvisno od vaših potreb in načrtov za prihodnost. Ti določajo, kaj potrebujete za dosego svojega cilja. Ljudje imamo prav posebno dolžnost. Naši cilji ne smejo predstavljati le koristi za nas in za naše bližnje – to počno živali. Ljudje želimo pomagati tudi drugim ljudem, ne samo sebi in svoji družini, pač pa človeštvu nasploh, vsem živim bitjem.

Živali poskrbijo zase in za svoje potomce, skoraj nikoli pa ne pomagajo drugim pripadnikom iste vrste. To je živalska reakcija. In tako žal reagirajo tudi dandanašnji ljudje, ne zanima jih nihče drugi. Vendar bi nas morali zanimati tudi drugi. Sami ne moremo preživeti. Potrebujemo nekoga, ki nam naredi čevlje, ker jih sami ne znamo. Potrebujemo nekoga, ki nam naredi obleko, ker je sami ne znamo. Nekdo drugi nam mora zamenjati olje v avtomobilu. Vse te storitve ljudem plačamo. Potrebujemo drug drugega. Ni dovolj, da samo jaz dobim, kar želim, potem pa pozabim na vse ostale. V vseh naših načrtih bi morali uporabiti besedo MI ali NAS. To pomeni, da človeštvo nisva samo jaz in moja najožja družina. Živali delujejo nagonsko, ne potrebujejo inteligence, da bi poskrbele zase in za svoj zarod. Ljudje bi to radi presegli. Ni nam dovolj zgolj to, česar so sposobne živali, izkoristiti želimo inteligenco, ki nam je bila dana in storiti več. Naša dolžnost je neprestano izboljševanje razmer na Zemlji. To je najpomembnejše, vse ostalo je drugotnega pomena.

Ko boste želeli izboljšati življenjske pogoje, prosite za pomoč in takoj jo boste dobili. Če ste to razumeli, ste na pravi poti. Vse je odvisno le od vaših namenov.

Jutri se boste morda sprehajali po cesti in naleteli na desko, iz katere bo štrlel žebelj. 99 odstotkov ljudi tako desko preprosto brcne, rekoč: “Nekdo bo stopil na žebelj in se poškodoval. Vendar, kaj za vraga se to mene tiče, naj nekdo drugi poskrbi za to desko.” Pa vam ne bi smelo biti vseeno. Sami umaknite desko. Tako bi morali delovati na tem planetu, a ne delujemo. Ne skrbimo drug za drugega. Ljubiti bližnjega pomeni pomagati mu. Jaz bom pomagal tebi in ti pomagaj meni. Ljudje, ki pomagajo drug drugemu – to je rešitev za srečo in blaginjo nas vseh! Želimo doseči, da drugi pridobijo, ne želimo se okoristiti na škodo drugega. Ko to razumemo in delujemo v tem smislu, postane življenje lažje. Postanemo povsem drug človek. Ne znam tega razložiti, a stvari se začnejo dogajati nam v prid. Pravzaprav dogodke privlačite iz lastnega središča, iz alfa stanja. Ljudje rečejo tudi, da se gibljejo v pravi smeri, da so srečnejši.


Nekoč ste dejali, da tehnike UltraMind sistema uporablja v svetu več kot 15 milijonov ljudi in to v več kot 100 državah. Prepričana sem, da je danes številka večja. Vsi vemo, da kar je dobro, traja v času. Tehnike UltraMind sistema uporabljajo zdravniki, managerji, pravniki, športniki, … Omenjene poklice ste v določeni priložnosti nizali po tovrstnem zaporedju. Ali je zaporedje povsem naključno? So tehnike Ultra Mind sistema dejansko primernejše za določene poklice, medtem, ko v ostalih pridejo morda manj do izraza?

Točnih številk ne poznam, sem pa tudi sam prepričan, da so še večje. Od leta 1966, ko je Jose Silva začel poučevati svoje tehnike, se je seminarjev in raziskav udeležilo ogromno različnih ljudi. Iz osnovne Silva metode so nastajale nove veje, ki so se usmerile v različne smeri. Dr. Carl Simonton je razvil Simontonovo metodo, ki v kombinaciji z uradno medicino zelo uspešno pomaga onkološkim bolnikom. Burt Goldman je v kombinaciji z vzhodnjaškimi tehnikami razvil Goldmanovo metodo. Shakti Gawain se je navdušila nad kreativno vizualizacijo. Paul Scheele je uporabil del Silva metode pri fotobranju, in še bi lahko našteval. Poleg tega je Jose Silva v sodelovanju z znastveniki in inštruktorji razvil Silva metodo za managerje, za prodajalce, za športnike, … Leta 1999, malo pred svojo smrtjo v starosti 84 let, pa je svetu predstavil UltraMind ESP sistem. To je bil vrhunec njegovega življenja in raziskovalnega dela. Sistem, ki lahko pomaga vsem v vseh pogledih življenja. Lahko bi rekli ESP v vsakdanjem življenju. Jose se pri svojih raziskavah ni osredotočal zgolj na določeno skupino ljudi, ampak je razvil sistem, ki bi pomagal vsem, neglede na starost, spol, izobrazbo, versko prepričanje…


Ljudje smo različni in enim je bližje nekaj, drugim nekaj drugega. Eni raje berejo knjige, drugi se udeležujejo seminarjev. Eni imajo raje tradicionalne pristope, drugi se navdušujejo za alternativo. Ni vse za vsakogar. Vsak si torej najde tisto, kar mu najbolj ustreza. Morda bo moje vprašanje malce paradoksno, pa vendarle: Ali so tehnike Jose Silva primerne za vsakogar? Ali je sistem osnovan na določenih temeljih, ki se nahajajo v vsakemu izmed nas in ga ravno zaradi tega lahko vsi uporabljamo? Kaj, če sploh je kaj, kar lahko povzroča določene zaplete, zaradi česar bi bila osvojitev tovrstne tehnike otežena, ogrožena ali celo onemogočena?

Tehnik se na seminarju praviloma lahko nauči in jih uspešno uporablja vsakdo, ki je starejši od 10 let in se jih želi naučiti. Pri približno desetih letih se namreč naš um razvije dovolj, da smo tehnike sposobni razumeti in se jih naučiti. Pravzaprav se je tehnik veliko lažje naučiti, kot pa jih pojasniti.

Za uspešno uporabo tehnik tudi ne potrebujete posebnega predznanja. Nič ni narobe, če ga imate, saj lahko kasneje združite svoje znanje s tehnikami in pridete do še večjega uspeha. Karkoli za vas deluje, je dobro za vas in je smiselno, da to uporabljate. Če pri tem nimate uspeha, pa se je smiselno vrniti k izhodiščnim tehnikam, ki preverjeno delujejo za vse.


Vedno so bili, so in tudi v prihodnosti verjetno bodo ljudje, ki bodo (pre)skušali meje in domet sistema. V preteklosti so se verjetno že pojavili ljudje, ki so želeli izrabiti in zlorabiti sistem, ter na ta način pridobiti čim več. Ali so v samem sistemu vgrajena posebna varovala, ki lahko tovrstne intence preprečijo? Morda malce omilijo učinke?

Meje dometa verjetno predstavljajo meje našega uma, za varovalko pa je poskrbela že narava sama z naravnimi zakoni, ki veljajo, tudi če ne verjamemo vanje. Nobene razlike ni, če verjamete ali ne verjamete v zakon težnosti in skočite z nebotičnika. Rezultat bo v obeh primerih enak. Narava nas kaznuje. Tako je tudi v subjektivni duhovni dimenziji. Ljudje pa seveda radi preizkušamo meje, ker verjamemo, da nas podobno kot pri prehitri vožnji ne morejo kaznovati, če nas pri tem ne zalotijo. Žal ali na srečo ni tako. V neki obliki bomo slej kot prej plačali za svoje nespametno ravnanje.

Jose Silva je tudi verjel, da če bi ljudje uporabljali njegove tehnike sebično, bi izgubili sposobnost sporazumevanja na mentalni ravni in njihove telepatske sposobnosti bi zamrle. Sistem je zasnovan na realnih situacijah iz vsakdanjega življenja in vse ugotovitve kažejo, da lahko na mentalni ravni delujemo le pozitivno in konstruktivno. Duhovna dimenzija deluje po načelu privabljanja. V duhovni dimenziji privabljate tisto, pri čemer vztrajajo vaše misli. Karkoli ustvarite v njej, lahko privabi fizično dimenzijo nazaj v harmonijo z naravo tako, kot bi moralo biti.

Da se nekaj pokvari ali da se povzroči škoda v fizičnem svetu, je potrebno uporabiti silo. Da se zlomi noga, je potrebna sila. Potem se noga poskuša zarasti natanko tako, kot je predvidela narava. Z uporabo uma s principom privabljanja lahko pomagate, da se noga pozdravi. Vendar um ni del fizičnega sveta, ne premore fizične sile in ne more škodovati. Duhovna dimenzija je ustvarjalna dimenzija. V njej lahko ustvarjate, ne morete pa uničevati. Seveda, če vas navdajajo negativne misli, če vas je strah, da se vam bo zgodilo nekaj slabega, potem lahko vaš um ustvari točno to, o čemer ves čas razmišljate. A nihče drugi vam s svojimi mislimi ne more škodovati.

Kadar ste v fizičnem stiku z drugo osebo, jo lahko fizično poškodujete. To lahko storite z dotikom, z nesramno besedo, lahko celo uporabite sevanje aure, če je ta oseba v njenem dometu. Aura se razširja do osem metrov od vašega telesa, zato na taki bližini lahko pride do izmenjave energij fizičnega dela aure. Na daljavo to ne deluje. Vso “škodo”, ki vas doleti, ste ustvarili sami, nihče drugi je ne more projicirati na vas.


Marsikomu je blizu misel, da se vse, kar se zgodi v življenju, zgodi z namenom. Točno določena stvar ob točno določenem času, ki je pravi čas zanjo. Da naključij ni. Malce sem zapletla, pa vendarle: Kakšne so bile okoliščine, ki so vas pripeljale do tega, da se je vaša pot srečala s tehnikami Joseja Silve? Zakaj ste se odločili, da boste postali inštruktor UltraMind sistema in preko seminarjev, ki jih vodite in organizirate, pomagali tudi ostalim?

Tehnike Joseja Silve sem spoznal v zelo težkem obdobju svojega življenja, ko sta oče in mama istočasno zbolela za rakom. Želel sem jima pomagati in sem preučeval razne metode zdravljenja. Udeležil sem se mnogih seminarjev in iskal nekaj, kar je bil moj razum sposoben sprejeti in je obetalo vsaj minimalne rezultate. Pod mentorstvom Dennisa Williama Haucka sem postal mojster reikija in spoznal, da zares obstaja nevidna, meni do takrat neznana energija, ki deluje tudi na daljavo. Pri Zdenku Domančiču sem zaključil prvo stopnjo Domančičeve metode in ostal brez besed. Še danes, ko so mi zadeve veliko bolj blizu, sem osupel nad videnim. Spotoma sem prebral na metre knjig o prehrani, zdravljenju, alternativnih in drugih pristopih zdravljenja, vplivu uma na telo ... Preučil sem mnogo domačih tečajev, kot na primer Quantum Touch Healing, EFT, Sedona.

Očeta smo žal izgubili. Mama pa je zdrava, in upam si trditi, da so poleg uradne medicine veliko pomagale tudi tako imenovane alternativne oziroma dopolnilne tehnike.

Silva metodo pa sem spoznal »naključno« in se udeležil več seminarjev. Rezultati so me osupnili, kot da sem v upravljanje dobil čarobno paličico. Kot zadnje sem zopet naključno naletel na UltraMind, ki je ponujal tisto, kar sem ves čas iskal. Znanje sem kot posledico razumevanja sistema želel deliti z drugimi. Spoznal sem Eda Bernda ml., ki je dolgoletni sodelavec Joseja Silve, avtor mnogih knjižnih uspešnic in avdio tečajev, ter eden najboljših inštruktorjev Silva metode in UltraMind ESP sistema. Ed mi je pomagal, da sem postal inštruktor UltraMind ESP sistema v Sloveniji. Poleg Eda Bernda, ki je postal moj dober prijatelj in dnevno sodelujeva, sodelujem tudi z Josejevim prvim sinom Josejem Silvo ml. in drugimi inštruktorji, ki z veseljem pomagajo s svojimi izkušnjami.


Za vsak pomemben dogodek, ki se nam je zgodil, radi poudarimo, da nas, v kolikor znamo nanj gledati z določenega zornega kota, obogati. Ne le dogodek kot tak, ampak to, kar nam omogoči, da spoznamo. Kakšen je danes vaš pogled na svet, zahvaljujoč tovrstni tehniki, ki ste jo osvojili in jo predvidevam, uporabljate tudi sami v vsakdanjem življenju?

Sistem mi je pomagal do številnih uspehov na različnih področjih. Opažam tudi, da se vedno pogosteje odločam pravilno. Trudim se biti boljši v vseh pogledih. Še vedno pa naredim veliko napak. Včasih tudi zavestno, ampak veliko manj kot v preteklosti. Nihče ne postane super človek, ki bi bil kar na lepem brez napak. Tudi najboljši jih delajo. Vsi smo samo ljudje, imamo dobre in slabe lastnosti in se srečujemo s problemi. To na seminarjih tudi povem, ker ne želim, da bi kdo mislil, da tehnike ne delujejo, ker je meni v posameznem primeru spodletelo. Veliko ljudi si je s pomočjo tehnik popravilo vid, jaz pa še vedno nosim očala. Sistem preverjeno deluje, le jaz nisem imel nikoli dovolj volje ali potrebe, da bi se lotil »popravila« svojega vida. Ljudje tudi zmotno pričakujejo, da se bo težava odpravila čudežno. Za nas je pomembno, da rešimo problem. To pa ne pomeni, da se moram za vsako ceno znebiti očal. Problem sem rešil prav z očali, saj z njimi dobro vidim.

Najbolj pa sem sistemu hvaležen, da zdaj veliko lažje pozitivno gledam na svet in ne verjamem več v dobro in slabo. Na določen način je vse dobro, le mi tega pogosto ne razumemo. Prijatelj Suleiman Jamous, darfurski humanitarni koordinator, mi je nekoč pripovedoval, da je bil dlje časa brez pravega razloga priprt v zaporu. Sudanski vladi ni ustrezalo, da bi bil takšen intelektualec in modrec na prostosti in so ga raje zaprli. Razne organizacije in odvetniki so se trudili in ga poizkušali rešiti iz zapora. Igralka Mia Farrow je hotela zamenjati njegovo mesto v zaporu, ker je vedela, da lahko Suleiman pomaga civilnim žrtvam veliko bolj kot ona. Ob nekem obisku v zaporu se je njegov odvetnik opravičeval, ker jim ga še ni uspelo osvoboditi. Sulejman pa mu je mirno rekel, da je tako moralo biti in je gotovo dobro zanj. Če bi bil na prostosti, bi bil zaradi vojne morda že mrtev. Tako pa je lahko prebral veliko knjig in izpopolnil svoje znanje angleščine, ki ga je kasneje potreboval. Vse je za nekaj dobro in zato se moramo v vsaki situaciji truditi iskati pozitivno izkušnjo. Iz vsega se lahko nekaj naučimo.


Jose Silva je nekoč dejal: „Ne pozabite, da so nam bile psihične sposobnosti dane zato, da odkrijemo, zakaj smo bili poslani sem in kako naj svoje poslanstvo izpolnimo.“ Ali lahko to misel razumemo tudi skozi prizmo potenciala oziroma talenta? Človek naj bi bil rojen vsaj z enim talentom, ali bolje, vsak izmed nas ima zagotovo vsaj en talent, ki mu pripada in ki ga lahko v toku življenja izkoristi ali ne. So ljudje, ki jih uporabljajo spretno, drugi manj spretno, verjetno pa so tudi takšni, ki jih sploh ne, saj ne vedo, katere imajo in kako naj bi jih uporabili. Kaj mislite, kakšni so razlogi, zaradi česar ljudje ne uporabljajo svojih potencialov?

Napoleon Hill je že pred več desetletji preučeval 500 najbolj uspešnih ljudi tistega časa z namenom, da bi ugotovil, kaj razlikuje uspešne ljudi od povprečnih. Med njimi so bili tudi Thomas Edison, Alexander Graham Bell, Henry Ford, Elmer Gates, Theodore Roosevelt …, ki so opisovali svoje izkušnje z nevidnimi vodniki oziroma govorili o nekem notranjem glasu, ki jih vodi.

Jose Silva je šel s svojimi raziskavami še dlje, bil je prvi, ki je z elektroencefalografom (EEG) pogledal v glave ljudi in ugotavljal, kaj razlikuje zelo uspešne ljudi od običajnih (povprečnih). Ugotovil je, da uspešni razmišljajo in sprejemajo odločitve v lastnih središčih, na ravni alfa možganske frekvence. Ljudi je priključil na EEG in jim zastavljal vprašanja. Opazil je, da je velika večina nanje odgovarjala v beta stanju. Okoli 10 odstotkov ljudi pa se je najprej poglobilo v alfa stanje, potem pa so se vrnili v beta stanje z odgovorom. Področje raziskovanja Joseja Silve je bilo seveda še širše. Ugotovil je, da so ljudje, ki so bili uspešni na vseh področjih življenja – ne samo na finančnem, pač pa so bili tudi zdravi, imeli urejene medsebojne odnose, se počutili srečne in zadovoljne – imeli drugačen pristop do življenja. Jasno so čutili svoje poslanstvo in bili so odločeni, da pomagajo človeštvu. Njegov zaključek je bil: Opremili so nas s telesom, ki je primerno za fizično dimenzijo in nas poslali sem z namenom, da opravimo določene naloge. Verjamem, da so prav vsakemu od nas dana vsa potrebna orodja, sposobnosti in urjenje, ki jih potrebujemo za izpolnitev poslanstva, zaradi katerega so nas poslali sem. Ljudje, ki so si sami izbrali cilje in niso uspeli, niso sledili poslanstvu, ki jim je bilo zaupano. Če bi uporabili spretnosti, ki so jim bile dane za izpolnitev njihovega pravega poslanstva, bi jim uspelo. Nekateri pravijo, da so nam bile dane vse možnosti, da uspemo na kateremkoli področju želimo. Moje raziskave pa kažejo drugače – bili smo obdarjeni z vsem potrebnim, da uspemo v poslanstvu, ki nam je bilo zaupano, zaradi katerega smo bili poslani sem.


Pomagati drugim je lepa in plemenita gesta, vendar ni nujno da bo prav tako lepo sprejeta. Marsikdo namreč nerad sprejema pomoč, saj je mnenja, da je ne potrebuje. Nenazadnje je vsak odgovoren za svoje življenje in kdo nam daje pravico, da se umešavamo v življenja drugih? Kako preprečiti, da nas negativne reakcije oziroma zavrnitve ne prizadenejo?

Če nekdo ne želi pomoči, mu pač ne pomagajmo. Nikomur ne moremo vsiljevati svoje volje. Ne moremo vedeti, da imamo ravno mi prav. Lahko se motimo in povzročimo dodatno škodo. Kako bi se vi počutili, če bi trgovka namesto vas izbrala obleko, ker meni, da se vam prilega? Protestirali bi, ker sami veste, kaj želite. Če pa vam prijazno svetuje, se morda lahko odločite za njen izbor. Enako je s pomočjo drugim.

Nič pa ni narobe, če iz svoje subjektivne dimenzije skušamo vplivati na človeka, da bo spremenil svoje mnenje in sprejel pomoč ter si tudi sam pomagal. S tem nismo naredili nič narobe, to je podobno, kot da bi molili zanj. V subjektivni dimenziji lahko le pomagamo. Prav pa je, da storimo vse, kar je v naši moči, da rešimo problem, če res obstaja. 
Nikakor pa ni pomoč omejena zgolj na materialno. Pomagamo lahko na veliko načinov. Včasih je dovolj, da nekoga le poslušamo, drugemu lahko namenimo nasmeh ali pa mu pomagamo s svojimi izkušnjami in znanjem. Da to storimo, pa ni potrebno načrtno iskanje, dovolj je že to, da se ozremo po okolici. Povsod lahko najdemo možnosti.


>Ljudje si nekaj, česar ne poznamo, zelo težko predstavljamo. Kljub dobrim željam in trudu, smo nemalokrat prepuščeni vtisu, ki se nam poraja. Ali nam lahko prosim malce podrobneje predstavite potek omenjenega seminarja?

Seminar vsebuje več vaj poglabljanja. Skozi vaje se tečajniki najprej naučijo tehnike vstopa v alfa raven. Vaje izvajate sede na stolu z zaprtimi očmi, ker je to pogoj za doseganje alfa ravni, in sledite inštruktorjevim navodilom. Sprva je to malce težje, ker se učite biti budni v alfa stanju, ki ga sicer doživljate, ko spite ali sanjarite, ampak že pri drugi vaji se večina poglobi v alfa raven. Kasneje vajam dodajamo nove tehnike, razložimo, za kakšen namen se uporabljajo in navedemo realne primere uporabe. Pri tem so poleg mojih zelo dobrodošle tudi izkušnje tečajnikov, ki se ponovno udeležijo seminarja, saj se uporabe najlažje naučimo iz realnih primerov. Konec koncev je sistem nastal ob reševanju težav ljudi iz realnih situacij v vsakdanjem življenju. Vse skupaj podkrepimo z razlago Josejevih raziskav in ugotovitev, s katerimi na preprost način razložimo smisel tehnik. Pri tem skozi pogovor in vprašanja omogočimo, da se vsak nauči uporabljati tehnike za področje, na katerem jih želi uporabljati. Veliko pozornosti posvetimo tudi motivaciji, pozitivnemu razmišljanju, kreativnosti, zakonitostim programiranja, povezavi um - telo...

Drugega dne po kosilu pa novo pridobljeno znanje uporabimo na praktičnih primerih. Najprej se preizkusimo v psihometriji, to je zaznavanje informacij iz predmetov, kasneje pa tudi v tako imenovani mentalni projekciji, kjer informacije zaznavamo na daljavo. To je neke vrste potrditev, da tehnike delujejo. Vsak lahko sam z uporabo lastnega uma preizkusi sistem.


Ob branju opisa tovrstne tehnike, se v človeku prebudita 2 občutka, ki se vseskozi prepletata. Skepsa in fascinacija. Fascinacija nad nečim neznanim, nad nečem, kar se nam kljub temu, da nam je filmska in literarna industrija ponudila že ogromno različic na temo nadnaravnega in paranormalnega, in nismo nekakšna tabula rasa na tem področju, zdi vendarle precej nenavadno. Neznano nas vedno plaši, sočasno pa fascinira in privlači. Pogosto se tovrstni mešanici pridruži še skepsa, ki na preizkušnjo postavi naše razumevanje, dojemanje in nenazadnje nas same. Kaj je tisto, kar so vam najpogosteje očitali? In zakaj mislite, da so nastali ravno tovrstni očitki?

Paranormalno je morda ukrivljanje žlic in vilic. Jose Silva je na nekem srečanju spoznal Urija Gellerja in videl demonstracijo ukrivljanja. Rekel mu je, ko boš znal poravnati ukrivljeno žlico, boš delal nekaj kreativnega, rešil boš problem. To, kar delaš ti, pa je le ustvarjanje novih problemov. UltraMind sistem ne uči ničesar nadnaravnega ali paranormalnega. Uči, kako uporabljati naše naravne sposobnosti, da nenormalno stanje vrnemo nazaj v normalno. Ne vem, kaj bi lahko bilo nadnaravnega, če se znebimo glavobola brez zdravil, če premagamo strah pred višino, če prenehamo kaditi, če najdemo idealnega partnerja ali uspemo v svojem poklicu?

Najpogosteje mi žena očita, da preveč delam. Verjetno zato, ker je res.


Seminarji so dvodnevni. Kakšno je vzdušje na seminarjih? Dvodnevno druženje in spoznavanje vsekakor pustita določen pečat. Kako se spreminjajo odnosi v času seminarja? Kakšna so pričakovanja udeležencev in kaj je tisto, kar jim nekako povzroča največ težav in kateri del jim je po vašem mnenju najbolj všeč? Ali so se že stkala morebitna prijateljstva, ljubezni,..? Kakšna so pričakovanja udeležencev seminarja?

Seminarje organiziram zato, da bi se ljudje naučili tehnik in jih uspešno uporabljali. V ta namen vse prilagodimo njihovim željam in potrebam. Ne poslužujemo se tipičnega šolskega pristopa, ampak si dovolimo več svobode. Udeleženci sami priporočijo število in čas odmorov. Med odmori se namreč razvijejo prijetne razprave, ki koristijo tako za lažje razumevanje sistema kot tudi za medsebojno spoznavanje. Udeleženci imajo priložnost, da opišejo svoje izkušnje in se pogovorijo tudi o drugih temah. To deluje nanje pozitivno in se lažje sprostijo. Med odmori si lahko ogledajo tudi zbirko več deset knjig in domačih tečajev na temo Silva metode in UltraMind sistema.

Prijateljstva so se vsekakor stkala, za ljubezni pa (še) ne vem. Po besedah udeležencev presežemo njihova pričakovanja, a moram poudariti, da je za uspeh potrebno naučeno znanje v praksi tudi uporabljati. Ni potrebno vložiti veliko časa, ponavadi je dovolj le nekaj minut dnevno, vendar brez nič ne moremo pričakovati sprememb. Čudežno paličico moramo začeti uporabljati.


Seminar je razdeljen na dva dela. Začetni in nadaljevalni. Ali je praksa, da se osebe, ki se udeležijo prvega dela, udeležijo tudi drugega, ali se to dogaja bolj izjemoma?

Na začetku je Jose potreboval več mesecev, da so se ljudje naučili tehnik. Leta 1966, ko je začel poučevati Silva metodo, ki se je takrat še imenovala Nadzor uma (Mind Control), je seminarje razdelil na dva vikenda. Prvi vikend so sestavljale vaje za samopomoč, drugi vikend pa ESP tehnike.

UltraMind ESP sistem pa je zaključena celota, ki ga je Jose Silva predstavil leta 1999 in se ga naučite v dveh dneh. Prvotna Silva metoda je vsebovala veliko tehnik za različne namene, ki so v UltraMind sistemu združene v nove naprednejše tehnike. Ne gre za to, da je Jose Silva spreminjal koncept, ampak za to, da smo se spremenili ljudje. Včasih je bil ESP tabu in skoraj nihče ni verjel vanj, zato je Jose ljudi privabil s preprostimi tehnikami za samopomoč. Na drugem delu seminarja, ko so se ljudje že prepričali v moč svojega uma, pa je lahko nadaljeval s »pravimi« ESP tehnikami.

Veliko oseb se vrne in ponovi seminar. Morda zato, ker so bili prvič osredotočeni na določen problem in se želijo kasneje posvetiti še čemu. Nekaterim je morda kaj »ušlo«, nekateri pa pravijo, da pridejo le po energijsko injekcijo ali zaradi motivacije. Po drugi strani lahko udeleženci s svojimi vprašanji sodelujejo pri vsebini. Poleg začrtanega programa se posvetimo željam udeležencev, zato se seminarji med seboj razlikujejo. Včasih se bolj posvetimo poslu, drugič zdravstvenim težavam, tretjič smo bolj osredotočeni na učenje ali pa medsebojne odnose.


Predvidevam, da se seminarja udeležujejo osebe različnih starosti. Verjetno tako ženske, kakor tudi moški. Vsak obiskovalec je skupek svojevrstnih izkušenj, znanj, spoznanj in nenazadnje karakteristik, ki ga delajo edinstvenega in bogatega. Poučevanje je vedno dvosmeren proces. Kot predavatelj ste slušatelje vsekakor obogatili, vendar sem prepričana, da so vas tudi oni.

Seveda, vedno se učim in se tudi sam veliko naučim. Tehnike so ena plat, znanje, življenjske izkušnje in modrost pa druga. Nekateri imajo predznanje, do katerega so prišli sami ali na različne druge načine in ga delijo z ostalimi. Poleg tega moram priznati, da me veliko novincev že po dveh dneh krepko prekaša tudi v določenih tehnikah. Včasih so rezultati tako presenetljivi, da še sam težko verjamem, česa vsega je sposoben naš um. Takrat vem, da smo na pravi poti.


Človek postaja z odraščanjem bogatejši za nove izkušnje in modrosti. Če upoštevamo tovrstno razmišljanje, bi sčasoma lahko pomislili, da nas nič več ne more presenetiti, saj smo tako rekoč že vse videli in doživeli. Ali je v vaši vsakdanji praksi še kaj takega, kar vas preseneti, fascinira, da si po tihem mislite:„Pa sem mislil, da sem že vse doživel in me nič več ne more presenetiti?“

Uf, to me vprašajte čez kakšnih 35 let. Nikakor še nisem toliko doživel, da me nič več ne bi moglo presenetiti. Morda so vrhovi presenečenj malo nižji, obstajajo pa še vedno in upam, da bom pozitivno presenečen še velikokrat.


Ali imate občutek, da osebe, ki se udeležijo seminarja, delijo svoja spoznanja tudi s tistimi, ki se seminarja niso udeležili, ali jih skrbno hranijo zase?

Prepričan sem, da ljudje spoznanja delijo z drugimi. To se vidi tudi po priporočilih za obisk seminarja. Mnogi se ga ponovno udeležijo s partnerji, sorodniki ali prijatelji. Smisel seminarja je prav v tem, da razen sebi in svojim bližnjim pomagamo tudi drugim.


Dvodnevne seminarje organizirate v razmaku nekaj mesecev. Izkupiček seminarja je pogosto v celoti namenjen pomoči v Darfurju. Ustanovili ste humanitarno fundacijo H.O.P.E., ki pomaga zbirati sredstva za pomoč osebam v Darfurju. Predvsem ženskam in otrokom. S Tomo Križnarjem, popotnikom sta združila moči in kot tandem uspešno delujeta in „živita“ za tovrsten projekt. V različnih projektih nas spremljajo ljudje, ki so z nami in ob nas dlje časa. So pa tudi ljudje, ki sčasoma gredo in mesto, ki ga zapustijo, zapolni nekdo drug. Ali se spominjate vajinega prvega srečanja? Kakšne so bile okoliščine, v katerih sta se vajini poti prvič srečali?

Sprva smo izkupiček seminarjev namenili dobrodelnim dejavnostim v Slovenji. Predvsem socialno ogroženim otrokom. Že več let s podjetjem, katerega solastnik sem, pomagamo Božičku pri obdaritvi otrok, ki so zaradi socialne stiske staršev morali v rejo k tujim ljudem. Ker tudi tam razmere niso ravno rožnate, so naša darila pogosto edina, ki jih ti otroci dobijo. Poleg oblačil, šolskih potrebščin in igrač poskrbimo tudi za manjšo zabavo in »pravega Božička«. Razen socialnih delavcev nihče ne ve, kdo priskrbi darila. V zameno ne pričakujemo nobene zahvale ali reklame, ampak ostanemo anonimni. Radost v otroških očeh je za nas najlepša zahvala. Večkrat pomagamo tudi posameznikom, ali pa se pridružimo kakšni akciji za pomoč varnim hišam in materinskim domovom. V pripravi imamo že nove aktivnosti za pomoč socialno ogroženim otrokom v Sloveniji. Lansko leto se nam je s finančno pomočjo pridružilo še neko podjetje, zato upam, da bomo skupaj storili še več.

Toma Križnarja in Suleimana Jamousa sem spoznal pred dvema letoma bolj ali manj naključno v Mariboru. Skozi pogovor sem začutil težo bremena, ki ga nosita in ponudil podporo pri pomoči Darfurju. Stiska ljudi v Darfurju se me je dotaknila tako močno, da je nisem mogel odmisliti. Tudi s pomočjo tehnik Joseja Silve smo postopoma prišli na idejo mini kamer. Začutili smo, da bi to lahko bila učinkovita pomoč pri zaščiti otrok in žensk pred nasiljem. S prijatelji in udeleženci naših seminarjev smo kupili mini kamere, HD kamere, fotoaparate, prenosne računalnike, spominske kartice in prenosne trde diske, ki sva jih lani decembra s Tomom dostavila v Darfur. Razdelila sva jih ženskam v begunskih taboriščih ter lokalnim humanitarnim odborom pod okriljem Suleimana Jamousa, ki so poskrbeli, da je oprema dosegla tudi druga begunska taborišča v Darfurju. Učinek kamer je presegel vsa pričakovanja. Suleiman je za Sobotno prilogo Dela dejal: V Darfurju je okrog 20.000 pripadnikov mešane misije Združenih narodov in Afriške unije, ki pa ne počnejo ničesar koristnega za prebivalstvo Darfurja. Mednarodna skupnost s to misijo meče denar skozi okno. Ena sama takšna majhna kamera je za prebivalce naredila več dobrega kot vsi mirovniki skupaj, saj se morilci in posiljevalci bojijo, da bodo posneti.


Ustanovitev Humanitarne ustanove H.O.P.E. je posledica videnega v Darfurju. Videti in srečati vse te nedolžne ljudi, ki se borijo za vsak dan življenja, ženske, ki v nemogočih razmerah pričarajo podaljšek življenja za kopico svojih in tujih otrok, za vse otroke, ki sami, brez najbližjih živijo pod milim nebom, ter vse vojake upornike, ki se shujšani in psihično shirani borijo in umirajo za svoje najbližje, je v meni pustilo velik pečat. Videl sem, kako jim je težko preživeti dan, ob tem pa poskušam doumeti, kako je v njihovih srcih, ko dan za dnem v mislih vidijo slike tistih, ki jih žal ni več... Ne upam pa si niti ugibati, kako težko je onim, ki v svoji domovini še vedno trepetajo za življenje, ali čakajo, kdaj bo njihove otroke zgrabila roka rabljev, ki jih v Darfurju imenujejo Džanžavidi - hudiči na konjskih hrbtih?

Od takrat ne morem mirno spati. Sanjam prestrašene male oči, ki ne razumejo, zakaj se jim to dogaja. Nekateri pravijo, da je Tomo nor, ker rine z glavo skozi zid, da bi pomagal najbolj ogroženim. Obsojajo ga, ker namesto Slovencem pomaga Afričanom. Ko pa sem sam videl trpljenje nedolžnih darfurskih otrok, sem lahko razumel in začutil, zakaj. Vsak Človek, ki bi na lastne oči videl, kaj v resnici pomeni beseda genocid, bi verjetno postopal enako kot Tomo Križnar. Dokler pa ljudje le beremo ali gledamo poročila o kriznih področjih sveta, je to za nas večinoma le še ena slaba novica izmed mnogih. Po eni strani smo nenasitni krvi in nasilja ter uživamo v trpljenju drugih. V zabavo so nam brutalni filmi, ki nazorno prikazujejo trpljenje in smrt ljudi. S kokicami v rokah se množično odpravljamo naslajat v kino in uživamo v prizorih nasilja. Ko pa vidimo resnično grozo današnjega sveta, se raje obrnemo stran in se delamo, kot da ne obstaja. Kot da to ni tudi naš problem. Nihče ne pomisli, da smo lahko nekega dne mi tisti, ki bomo prosili. Da bodo morda naši otroci trpeli. Postali smo imuni ter brezbrižni do težav in problemov soljudi.

V želji, da poleg slovenskim otrokom pomagamo tudi darfurskim, smo se odločil, da za pomoč prosimo vse, ki lahko karkoli prispevajo. Upoštevali smo svoje pretekle izkušnje z zbiranjem prostovoljnih prispevkov in ustanovili Humanitarno ustanovo H.O.P.E. Zasnovali smo jo tako, da omogoča transparentnost tako donatorjem kot tudi prejemnikom. Donacije so v celoti namenjene pomoči najbolj ogroženim. Nihče ne prejema plačila za svoje delo, ampak tudi ustanovitelji sami doniramo po svojih močeh. Vse donacije v skladu z varovanjem osebnih podatkov objavimo na naših internetnih straneh. Donatorji se lahko sami odločijo, katero akcijo želijo podpreti in preko interneta spremljajo potek. Ob zaključku posamezne akcije bomo objavili popolno poročilo o zbranih sredstvih, nakupu ter posneli predajo in kasnejši učinek pomoči, da bodo donatorji lahko videli, komu in na kakšen način so pomagali. Zagotavljamo jim, da bomo vsa zbrana sredstva v celoti namenili za akcijo, ki so jo podprli. Če nam to morda ne bi uspelo, jim bomo denar vrnili.


Pri predstavitvi projektov za pomoč Darfurju, je opaziti, da javno podobo, po kateri dobimo asociacijo na Darfur, nosi Tomo Križnar, medtem ko ste sami pogosto v ozadju. Res je, da se vas vedno omenja, vendar imam občutek, da se sami medijsko neradi izpostavljate. Ali je to zgolj premišljena poslovna strategija, ali je tovrstno medijsko pojavljanje odraz tudi vajinih značajev?

Asociacija na Darfur bi morala biti neizmerno trpljenje tamkajšnjih prebivalcev. Ljudje bi se morali zavedati, da se tam tudi ta trenutek dogajajo grozote. Tomo je eden redkih, ki se trudi in vztraja, da bi svet končno ustavil genocid. Ne gre za to, da nosi asociacijo na Darfur. Gre za to, da nosi strašansko breme in gorje, ki ga je videl in občutil tam. Si predstavljate, da bi videli pohabljene, umirajoče in mrtve otroke in ženske? Verjetno bi vam bilo tako kot njemu in meni malo mar za javno podobo. Tudi v sanjah ne bi razmišljali o poslovni strategiji. Če je v vas vsaj malo človeka, bi se z vso silo zagnali na pomoč, pa čeprav bi rešili »le« enega otroka. Kaj, če bi bil to vaš otrok? Kadar gre nekomu zelo za nohte, se opira na vse bilke. Težko bolni bi prodali vse, da bi ozdraveli. Takrat tudi neverni molijo. Pomislite, verjetno je vam ali vašim bližnjim v težkih trenutkih že kdo pomagal. Se spomnite, kako ste mu bili hvaležni? Morda ste si rekli, da boste tudi vi ob podobni priložnosti pomagali drugim. Zdaj je čas, da vrnete uslugo! Morda jo lahko vrnete za vsak slučaj, za rezervo, če se boste sami kdaj znašli v podobni situaciji in boste prosili za pomoč. Ne samo v Darfurju, tudi v Sloveniji in drugje po svetu ljudje potrebujejo pomoč.

Menim, da sem s tem, ko sem šel v Darfur, stopil v ospredje. Moje pojavljanje ni marginalno, ampak se trudim, da bi bilo optimalno in koristno. Medijsko se lahko izpostavljajo filmski igralci, ki se le pretvarjajo, da igrajo pravo življenje. Jaz se ne morem pretvarjati, kakor se ne morejo pretvarjati darfurski otroci. Njihovo življenje ni igra, je krut vsakdan.


Kapitalizem je prinesel nemalo sprememb in občutek imam, da ljudje dandanes postajajo vedno bolj individualisti, egoisti in nagnjeni k (za)varovanju lastnega premoženja. Ekonomska kriza in naraščanje števila brezposelnih, bodo vsekakor pustile posledice na posameznikih in njihovih bližnjih. V težkih trenutkih so ljudje prepuščeni brezupu in postanejo lahek plen raznovrstnih obljub, s strani posameznikov, ki želijo izkoristiti nastalo situacijo sebi v prid. Kaj svetujete, kako naj se ljudje zavarujejo pred tovrstnimi manipulacijami?

V Darfurju je premožen vsak, ki je še živ in ima upanje, da bo tudi preživel. Njegovo lastno življenje in življenje njegovih bližnjih je hkrati največje in večinoma skoraj edino premoženje in bogastvo. Nimajo rojstnih listov, da bi vedeli, koliko so stari. Nimajo bančnih računov, nimajo zdravstvenega zavarovanja in bolnišnic. Nimajo služb, kaj šele pokojnin ali domov za ostarele. Pa bi bili vseeno srečni, ko bi le imeli mir in svobodo. Bili bi bolj srečni, kot bomo kdajkoli mi z vsem svojim materialnim bogastvom. Njim zadošča kakšna koza ali kamela, njivica sorge in voda. Pa ne ustekleničena, niti ne nujno iz vodovoda, dovolj je že to, da ni potrebno po vodo hoditi ves dan in pri tem tvegati življenje. Njihov nadstandard pa bi bila že osnovna šola in morda bolnišnica. Imajo pa vendarle nekaj, kar smo mi žal že pozabili: sočutje, humanost in brezmejno ljubezen. Še vedno znajo odpuščati, nesebično pomagati soljudem in biti veseli vsakega dne posebej. Veliko bolj so LJUDJE, kot pa mi o sebi lahko le mislimo, da smo.

Kaj svetujem? Bodimo veseli, da imamo mir in lahko živimo v svojem malem raju na zemlji. Zavedajmo se tega že danes, ne šele takrat, ko zbolimo ali izgubimo materialno premoženje. "Imamo le ena usta in eno rit. Če ne moremo stlačiti vsega v usta, dajmo tistim, ki nimajo. Pravijo, da krsta nima žepov..."


Vprašanja pripravila: Petra Petravič, Med.Over.Net