"Naj bo preostanek vašega življenja najboljše v vašem življenju!"

Jose Silva

Joséjevo raziskovanje človeškega uma Avtobiografija Joséja Silve ESP dobi nov pomen Izkušnje z jasnovidci Pogled v prihodnost Vaš čas je prišel

Jose Silva je leta 1944 v Laredu v Teksasu začel z raziskovanjem parapsihologije in kontrole uma. Bil je brez formalne izobrazbe, prve poskuse pa je delal na svojih otrocih in opazoval, ali lahko poveča njihov inteligenčni kvocient, da bi se tako otroci bolje izkazali v šoli. Po več kot dveh desetletjih raziskovanja in eksperimentiranja je razvil Silvino metodo kontrole uma in leta 1966 organiziral svoj prvi tečaj v Amarillu v Teksasu. Metoda je doživela odobravanje po celem svetu.

Jose Silva se je rodil 11. avgusta, 1914 v Laredu v Teksasu. Ko je imel štiri leta, mu je umrl oče. Mati se je kmalu ponovno poročila in takrat so se Jose, njegova starejša sestra in mlajši brat preselili k stari mami. Čez dve leti je Jose začel služiti kruh za družino, tako da je prodajal časopise, čistil čevlje in opravljal druga priložnostna dela. Ob večerih je opazoval sestro in brata, ki sta pisala domače naloge in tako se je tudi sam naučil brati in pisati. Nikoli ni obiskoval šole kot učenec; v šoli je kasneje le poučeval.

Josejev vzpon iz revščine se je začel nekega dne pri brivcu. Med čakanjem si je vzel s police knjigo in začel brati. V knjigi je bil dopisni tečaj za popravljanje radijskih sprejemnikov in Jose si jo je želel izposoditi. Brivec je vztrajal, da mu knjigo lahko le odda za ceno enega dolarja na teden, pa še to le pod pogojem, da Jose reši test na koncu knjige in ga odpošlje z brivčevim imenom. Tako se je tudi zgodilo.

Kmalu je na steni v brivnici visela diploma, petnajstletni Jose pa je začel popravljati radijske sprejemnike. Čez nekaj let je njegova popravljalnica postala ena največjih v bližnji okolici in z njo je Jose zaslužil dovolj denarja za izobraževanje sestre in brata, za stroške poroke, poleg tega pa je ostalo še okoli pol milijona dolarjev za financiranje dvajsetletnega raziskovanja, ki je privedlo do Kontrole uma.

Josejevo raziskovanje je vzpodbudil še en človek z diplomo, le da je bila ta bolj pošteno prislužena kot brivčeva. Ta človek je bil psihiater, ki je vodil intervjuje z ljudmi, ki so jih med drugo svetovno vojno sprejemali v vojaško enoto za komunikacije.

»Ali močite posteljo? Ali imate radi ženske?« Jose, ki je imel že tri otroke, in ki mu je bilo usojeno, da jih bo imel nekoč deset, je osupnil. Prepričan je bil, da ta človek ve več o človeškem umu kot brivec ve o radijskih sprejemnikih. Zakaj taka neumna vprašanja?

Zbeganost v tej nenavadni situaciji je Joseja vzpodbudila, da je začel svojo odisejo znanstvenega raziskovanja , ki ga je pripeljala do tega, da je postal – brez diplome ali certifikata – eden najbolj ustvarjalnih učenjakov svojega časa. Njegovi prvi učitelji so bili Freud, Jung in Adler, od katerih se je učil iz knjig.

Neumna vprašanja so dobila globlji pomen in kmalu se je tudi Joseju porodilo vprašanje: Ali je mogoče s hipnozo izboljšati sposobnosti za učenje, oziroma povečati inteligenčni kvocient neke osebe? V tistih časih so verjeli, da je inteligenčni kvocient pripisan človeku že ob rojstvu, vendar je Jose dvomil v to.

Josejevo vprašanje je moralo počakati na odgovor, saj je Jose v tistem času poglobljeno študiral elektroniko in kmalu je postal predavatelj v vojaški enoti za komunikacije. Ko je bil razrešen te dolžnosti in mu je od vseh njegovih prihrankov v žepu ostalo le še 200 dolarjev, se je ponovno lotil svojega starega posla. Obenem je delal tudi na osnovni šolo v Laredu, kjer je bil zadolžen za nadzorovanje treh učiteljev in za postavitev elektronskega laboratorija.

Čez pet let je s pojavom televizije njegov elektronski servis vzcvetel in Jose je prekinil učiteljsko kariero. Zopet je njegova popravljalnica postala največja v mestu. Josejevi delavniki so se zaključevali ob devetih zvečer. Potem je večerjal, pospremil otroke v posteljo, in ko je bil v hiši končno mir, je okoli tri ure študiral. Zopet je proučeval hipnozo.

Vrnil se je k vprašanju, ali se lahko sposobnost za učenje, inteligenčni kvocient, poveča z urjenjem uma? K temu vprašanju ga je privedla kombinacija novo pridobljenega znanja o hipnozi, poznavanje elektronike, ter slabe ocene v spričevalih otrok.

Jose je vedel, da um proizvaja elektriko; bral je namreč o poskusih, ki so v začetku stoletja privedli do odkritja alfa ritma. Iz svojega znanja o elektroniki pa je vedel, da je idealni električni krog tisti, ki ima najmanjšo upornost oziroma impedanco, saj tako najbolje izrablja električno energijo. Ali bi tudi možgani delovali bolj učinkovito, če bi se njihova impedanca znižala? Ali se lahko zniža impedanca možganov?

Jose je začel uporabljati hipnozo za umirjanje misli svojih otrok in prišel je do odkritja, ki se je mnogim zdelo paradoksalno. Odkril je, da so možgani bolj energični, ko so manj aktivni. Pri nižjih frekvencah so možgani sprejemali in shranjevali več podatkov. Bistveno vprašanje je bilo, kako ohraniti um buden pri teh frekvencah, ki so bolj povezane s sanjarjenjem in spanjem kot pa z vsakodnevno aktivnostjo.

Hipnoza je omogočala možganom sprejemanje informacij, kot je Jose želel, vendar človek v takem stanju ni bil sposoben samostojno razmišljati in razumeti. Ni dovolj, da v svoj spomin shranimo celo goro dejstev; nujna sta tudi povezovanje dejstev in razumevanje.

Jose je kmalu opustil hipnozo in začel eksperimentirati z vajami za urjenje uma, da bi tako umiril možgane in jih hkrati ohranil bolj pozorne kot med hipnozo. Mislil si je, da bo to privedlo do boljšega spomina in hkrati tudi razumevanja, ali z drugimi besedami do višjega inteligenčnega kvocienta.

Vaje, iz katerih se je kasneje razvil Nadzor uma, so pripravljale možgane na sproščeno koncentracijo in živo umsko vizualizacijo, ter jim omogočale, da se spustijo v nižje nivoje. Ko so možgani dosegli nižji nivo, je bil človek mnogo bolj sposoben učenja, kot v beta stanju. Dokaz so bile ocene otrok, ki so se močno izboljšale v treh letih, ko je Jose nadgrajeval svoje tehnike.

Jose je tako prišel do prve, zelo pomembne ugotovitve, ki so jo v prihodnosti potrdile tudi druge raziskave. Prvi je dokazal, da se lahko naučimo delovati pri Alfa in Teta možganskih frekvencah.

Naslednja, prav tako presenetljiva ugotovitev, je prišla kmalu.

Ko sem študiral psihologijo, sem naletel na izraz hipnoza in kmalu sem se posvetil temu področju. Naletel sem tudi na parapsihologijo in poglobil sem se še v to. Potem se je pojavila beseda elektroencefalografija in začel sem študirati elektroencefalografijo. Lotil sem se eksperimentiranja in proučevanja človeških možganov. Vprašal sem se, kaj bom počel z elektroencefalografom. Vedel sem, da s tem aparatom lahko opazujem možganske frekvence in ugotovil sem, da obstajajo Delta, Teta, Alfa in Beta možganski valovi. Želel sem vedeti, katera od teh frekvenc je najmočnejša; na katerem nivoju bi bilo najbolj priporočljivo delovati.

Ugotovil sem, da 90% časa delujemo na Beta nivoju. To sem opazil. EEG sem povezal z digitalnim števcem in tako sem namesto krivulj možganskega valovanja opazoval številke, ki so opisovale krivulje. Začel sem opazovati digitalni števec, medtem ko sem se pogovarjal z osebo. Postavil sem vprašanje in ko je oseba odgovorila, je števec kazal 20 Hz. Kako bi oseba rešila določen problem? Še vedno 20 Hz. Pri 10% ljudi pa sem opazil, da so najprej prešli na 10 Hz, in se nato vrnili na 20 Hz, ter mi podali odgovor. Zdelo se je, da so poiskali odgovor v alfa stanju, povedali pa so mi ga pri možganskem valovanju 20 Hz.

Vprašal sem se, kaj se dogaja. Ugotovil sem, da 90% ljudi razmišlja pri možganski frekvenci 20 Hz, 10% ljudi pa uporablja 10 Hz. Želel sem vedeti, katera frekvenca je boljša. Najprej sem iskal usklajenost. Katera od obeh frekvenc je bolj stabilna? Ali je frekvenca 10 Hz bolj stabilna kot 20 Hz? Ali je frekvenca 20 Hz bolj stabilna kot 10 Hz? Katera je bolj usklajena? Ugotovil sem, da je frekvenca 10 Hz bolj usklajena.

Zanimivo, sem si rekel. Kaj bi lahko še storil? Katera frekvenca je močnejša? Zopet se je izkazalo, da je frekvenca 10 Hz močnejša od frekvence 20 Hz.

Rekel sem si; samo predstavljaj si, če je frekvenca 10 Hz najboljši način za razmišljanje, hkrati pa 90 % ljudi za razmišljanje uporablja 20 Hz…

Lahko opazujete otroka: števec kaže 20 Hz. Potem otroka vprašate, kako bi rešil nek problem. Kako bi se lotil nekega problema? Vprašajte otroka, ki ima recimo 10 ali 12 let, kako bi očistil avto. Kako bi ga zloščil? No… opral bi avto. Kaj bi še storil? Samo avto? Ne, tudi kolesa. Dobro, avto, kolesa… No, tudi motor. In potem bi ga zloščil, in tako naprej… Dokler otroku ne zmanjka idej.

Privedite otroka do možganske frekvence 10 Hz, in slišali boste še več idej. Na primer; vprašajte ga, kako bi uporabil svinčnik. Na koliko različnih načinov lahko uporabiš svinčnik? No, za pisanje, radiranje, da si ga zataknem za uho… karkoli. Povedal vam bo najrazličnejše načine za uporabo svinčnika. Vendar, ko mu bo zmanjkalo idej pri možganski frekvenci 20 Hz, in ga privedite na frekvenco 10 Hz, se porodile se mu bodo nove ideje.

Na alfa nivoju je več informacij. To je prednost. Prednost je, da imate informacije, s katerimi lahko rešite več problemov. Vsi problemi zahtevajo določene informacije, da se jih lahko reši. In informacije so duhovne, mentalne. To je ena glavnih prednosti alfa nivoja.

Zdaj se soočamo s popolnoma novim področjem. Smo pionirji tega področja. Prvi smo dokazali, da svoj um lahko aktiviramo pri različnih možganskih frekvencah. Znanstveniki so mislili, da je to nemogoče. Verjeli so, da so možgani v alfa stanju le ko sanjarimo, ko ne razmišljamo in ko imamo sproščene misli. Mi pa smo trdili, da ni tako; da se lahko naučimo zavestno uporabljati tudi alfa stanje. Rekli so nam, naj dokažemo. Dokazali smo. Bili so presenečeni, saj niso vedeli da je to mogoče.

(Prepis predavanja iz leta 1995.)

Med leti 1940 in 1950 je študij hipnoze pritegnil mojo pozornost. V različnih psiholoških knjigah sem bral o hipnozi in zanimalo me je, kako zahtevno bi bilo, da se je naučim. Skušal sem ugotoviti, kako naj začnem. Takrat pa sem naletel na oglas v lokalnem časopisu v San Antoniu, v katerem je hipnotizer ponujal tečaje za konec tedna. Tako sem vsak konec tedna začel obiskovati tečaj v San Antoniu, ter kupil knjige, ki jih je hipnotizer priporočal. Brskal sem tudi po starih knjigah in raziskoval začetke hipnoze iz časov, ko so jo imenovali še »magnetizem«, potem »živalski magnetizem« in končno »hipnoza«.

Med mojo raziskavo, študijem in vadbo hipnoze in hipno analize, sem naletel na podatke o mnogih slavnih ljudeh iz zgodovine te tehnike. Eden od njih je bil John Van Helmont (1577-1644), ki je za zdravljenje ran uporabljal kamne iz magnetita. V tistih časih so verjeli, da se celjenje rane pospeši, če blizu rane izvajamo gibe s takim kamnom. Athanasius Kircher (1601-1680) je eksperimentiral tako, da je živali omrtvičil s hipnozo. John Joseph Gassner (1727-1779), katoliški duhovnik, pa je zabeležen kot prvi medicinski hipnotizer.

V moji raziskavi sem opazil določene značilnosti. Navadno je bilo pri hipnozi prisotno močno verovanje, zaupanje, in pogosto tudi neke vrste zamaknjeno stanje ali trans pacienta ali zdravilca.

Potem sem bral o Franz Anton Mesmerju (1734-1815). Rodil se je na Dunaju, imel je doktorat iz teologije in prava, bil pa je tudi zdravnik, vendar se nikoli ni ukvarjal z medicino. Leta 1784 je Mesmerjev učenec Marquis Chastent De Puysegur začel uporabljati rezultate Mesmerjevih raziskav. Abbe De Faria (1756-1819) je zabeležen kot prvi hipnotizer, ker je uporabljal frazo »Zaspite…«. Francoska medicinska akademija je okoli leta 1820 Du Potenta zadolžila, naj opazuje koristi hipnoze v medicini.

Do leta 1846 je dr. John Elliotson (1808-1863) že izučil nekaj ljudi, da so uporabljali jasnovidnost za diagnozo nenavadnih zdravstvenih primerov. 25. junija 1846 je dr. Elliotson v slavnostnem govoru pojasnil, kako je moč pri nenavadnih primerih z jasnovidnostjo postaviti diagnozo. Julija 1846 je dr. Elliotson v Kalkuti v Indiji ustanovil tudi začasno bolnico, v kateri so raziskovali hipnozo kot anastezijo za uporabo pri operacijah. Dr. Esdaile je s tako anestezijo opravil več sto nebolečih operacij, med katerimi so bile tudi večje operacije, kot na primer amputacije. Dr. Esdaile je prišel tudi do ugotovitve, da so okužbe pri uporabi take anestezije dvajsetkrat redkejše kot so okužbe pri uporabi kemijskih preparatov za anestezijo.

Dr. James Braid (1795-1860) je hipnozo uporabljal leta 1841. Dr. Braid je bil tudi tisti, ki je prvi uporabil izraz »hipnoza«. Skoval je izraz »hipnoza«, ker je mislil, da svoje paciente uspava. Zato je uporabil grško besedo »hypnos«, ki pomeni »spanje«. Kasneje je ugotovil, da pacienti niso zaspali, pač pa so vstopili v stanje večjega zavedanja. Takrat je skušal spremeniti ime, a je bilo prepozno, saj je njegova knjiga »Uporaba hipnoze v medicini«, ki je bila namenjena zdravnikom, že izšla. Čeprav je vedel, da je poimenovanje napačno, in ga je skušal spremeniti, se beseda »hipnoza« uporablja vse od takrat. Ob neki priložnosti se je dr. Braid Britanski zdravniški zvezi ponudil, da lahko pripravi demonstracijo koristi hipnoze, a je bila ponudba zavrnjena. Leta 1841 je dr. Liebeault ustanovil Šolo medicine Nancy, nevrolog dr. Jean Martin Charcot (1825-1893) pa je v Parizu ustanovil Šolo medicine Salpetriere. Profesor Barnheim je leta 1884 izdal knjigo »De La Suggestion« (Sugestivna terapija). Tako sta se skupaj z dr. Liebeaultom zapisala v zgodovino kot očeta moderne hipnoze.

Naslednja oseba, ki se je pojavila na prizorišču in je prepoznala in uporabila jasnovidnost za diagnozo medicinskih težav, je bil Phineas Parkhurst Quimby (1802-1866). Quimby prišel do svojega dosežka tri leta po dr. Elliotsonu. Nisem zasledil zapiskov o tem, da bi si raziskovalca izmenjavala informacije o jasnovidnosti, vendar se zdi, da sta naredila veliko podobnih stvari. Quimby je zdravil Mary Baker Eddy, ki je postala tudi njegova učenka. Kasneje se je razvedelo, da je Mary Baker Eddy vzpostavila sistem zdravilstva in doktrino krščanskih znanstvenikov. Ti za ozdravljenje bolezni ne računajo na pomoč zdravnikov, temveč na vero bolnikov.

Leta 1949, pet let po tem, ko sem se kot vojak v 2. svetovni vojni začel poglabljati v psihologijo, sem že delal s hipnozo in začenjal oblikovati metodo umskih vaj, za katere sem menil, da bodo pomagale otrokom do boljšega uspeha v šoli. Moj prvi projekt se ni dotikal zdravljenja in jasnovidnosti, ampak sem se v njem ukvarjal s hiperaktivnostjo mojih otrok in skušal povečati trajanje njihove pozornosti in njihovo koncentracijo.

Z otroci smo vadili vsak dan. Nekega dne pa je našo rutino zmotil dogodek, zaradi katerega so se vse moje življenjske in študijske izkušnje, raziskave in poizvedovanja, združile v eni točki. Dogodek me je usmeril na novo pot, ki je vodila k novim uspehom in k vzpostavitvi nove znanosti. Tej znanosti je namenjeno, da spremeni naš celoten način življenja na tem planetu, pa tudi naš način delovanja kot človeška bitja.

Ko sem delal z otroci, sem se vedno skrbno pripravil na to, kaj bom storil. Najprej sem se odločil, kakšno lekcijo jim bom prebral – morda lekcijo o kakšnem tehničnem projektu, ali morda o življenju ali delu neke osebe, ali pa jim bom morda bral pesmi in preverjal njihovo sposobnost, da si jih zapomnijo.

Otroke sem naučil, da so za sprostitev in za vstop v sproščeno stanje misli uporabili sistem umskih vaj, ki sem jih razvil.To sproščeno stanje je bilo podobno hipnozi, le da so v njem imeli nadzor in so lahko postavljali vprašanja ali dajali odgovore, ter ob tem ostali sproščeni. Potem sem jim trikrat prebral lekcijo; vsakič na drug način. Enkrat sem na primer uporabil močnejši glas, drugič pa sem morda bral v počasnejšem ritmu. Poskrbel sem, da so bili otroci vsakič v drugem umskem nivoju. Morda sem jih privedel ven iz sproščenega stanja in jih nato zopet vodil v drugo umsko stanje, ali pa sem jim po končani lekciji govoril o povsem drugih stvareh, tako da so imeli čas, da svoj um privadijo na drug nivo.

Vedno sem imel pripravljen seznam stvari, ki sem jih želel obravnavati, tako da sem lahko točno ovrednotil naš napredek. Nekega dne sem hčerki Isabel bral pesmi. Hotel sem začeti s ponovnim branjem, pri katerem sem imel namen pesmi pomešati, tako da bi določil učinek na njeno sposobnost, da si prikliče informacije. A še preden sem začel z branjem pesmi, je Isabel začela recitirati pesem. To ni bila pesem, ki sem jo hotel prebrati prvo, bila pa je druga na mojem seznamu. Ko je končala, sem sam začel z branjem nove pesmi in Isabel je zopet začela recitirati neko pesem. Zopet to ni bila pesem, ki sem jo imel takrat namen prebrati, bila pa je pesem, ki bi morala biti na vrsti za njo. Isabel je nadaljevala z recitiranjem pesmi in bila je vedno eno pesem pred mano; kot da bi vedela, kaj jo imam namen vprašati.

Bilo je, kot da bere moje misli. Takoj sem se zavedel, da je to verjetno tisto, kar se dogaja, a skoraj nisem verjel. Včasih sem opazoval predstave, v katerih so se ljudje pretvarjali, da berejo misli, a so pri tem uporabljali določene trike. Takrat sem celo sam izdelal posebne kode, in pripravil podobne predstave.

Vendar pri Isabel ni šlo za nikakršno kodo. Težko je bilo verjeti, a dogajalo se je v moji lastni dnevni sobi, z mojo lastno hčerjo. Vse skupaj se mi je zdelo nekoliko bolj smiselno, ker sem v vojski bral o delu Edgarja Cayce-a, ki je živel v Bowling Greenu v Kentuckyju, blizu kraja, kjer sem bil v vojski nameščen. Zopet sem začel premišljevati o ljudeh, ki so trdili, da so jasnovidni, ali da so imeli opravka z jasnovidci, ki so postavili diagnozo za njihove zdravstvene težave; o ljudeh kot sta bila dr. Elliotson in Quimby.

V nadaljevanju mojih raziskav smo se ob rezultatih spomnil tudi Kristusa, ki je počel nekaj podobnega. Kot beremo v Bibliji, je pred dva tisoč leti Kristus rekel učencem: »Glejte, poslal vam bom preroke in modrece,« kar seveda spominja na jasnovidce.

Ker sem že osnoval metode in tehnike, s katerimi so otroci dosegali osnovne cilje raziskave – sproščanje, sprostitev napetosti, podaljšanje pozornosti, povečanje koncentracije in s tem izboljšanje šolskih ocen – sem takoj prenehal z delom, ki se je dotikalo izboljševanja inteligenčnega kvocienta in začel preverjati, ali lahko izboljšam sposobnost uganjevanja. Najprej sem naredil nekaj poskusov, da bi ugotovil, ali se Isabel lahko nauči biti bolj natančna pri uganjevanju tega, kar sem imel namen reči.

Postala je zelo natančna pri tem. Takrat sem mislil, da mora biti Isabel v istem prostoru kot jaz, da lahko uporablja to svojo sposobnost. Postala je zelo natančna pri diagnozi zdravstvenih težav ljudi, ki so bili prisotni. Nekega dne pa sva ugotovila, da ni potrebno, da naju omejuje prostor.

Soseda nama je povedala, da ima njena sestra, ki živi v Chicagu, tumor. Isabel je vstopila v svoj nivo jasnovidnosti in pravilno opisala tumor. Povedala je, da je tumor ovit okoli srca in da zdravnikom ne uspe priti blizu, da bi ga odstranili. Soseda je planila v jok in povedala, da ima Isabel prav.

Ko sem videl, kako točne so bile Isabeline besede, sem jo prosil, naj se ozre naokrog in naj pripoveduje o hiši v Chicagu. Opisala je dojenčka, ter žensko, ki ga previja. Naročil sem ji, naj se ozre po sobi in jo opiše. Tako je povedala, da na nočni mizici ob postelji stoji unikaten ročno izdelan pepelnik, narejen iz ukrivljene kovine, ki je podoben školjki.

Soseda je potrdila, da je v hiši rdečelas dojenček. Čez tri mesece so v Laredo prišli na obisk ljudje iz Chicaga. Ko jim je naša soseda povedala o izkušnji z Isabel, se je njen svak smejal, in vzkliknil: »Praviš, da verjameš v te neumnosti?«

Soseda nas je kasneje povabila k sebi. Njenega svaka sem vprašal, ali pozna Isabel; ali je ta že kdaj bila v njihovi hiši. Ko je zatrdil, da Isabel še ni nikoli srečal, je ta opisala njihovo domačo sobo ter unikatni pepelnik. Gospod je osupnil. »Kdo ji je povedal vse to?« je vprašal. Nihče ji ni povedal; do informacij je prišla sama. Vse to se je dogajalo dve ali tri leta po tem, ko sem pri Isabel prvič zaslutil, da bere moje misli. Zdaj je poskušala, ali lahko zazna podatke izven bližnje okolice in to je bila najina prva priložnost, da to potrdiva.

Bilo je leto 1953 in moja učenka je delovala kot jasnovidka, ki je z razdalje zaznavala in opisovala različne podatke, in kar se je zdelo najbolje – na daljavo je zaznavala tudi zdravstvene težave. Zazdelo se mi je, da je to res velik dosežek, saj so parapsihologi in vzgojitelji v tistem času pisali, da se inteligenčnega kvocienta in psi-faktorja (faktor izrednega čutnega zaznavanja) ne da izboljšati. Trdili so, da je ta sposobnost v neki določeni količini podarjena od Boga ob rojstvu in da je ni moč spreminjati.

Od psihologije sem se tako preusmeril v parapsihologijo in pisal sem mnogim organizacijam, ki so se s tem področjem ukvarjale. Od njih sem želel izvedeti, kaj točno je njihovo delo. Ugotovil sem, da iščejo ljudi, ki izkazujejo neobičajne umske sposobnosti. Tako sem prvič slišal za dr. J.B.Rhine-a iz Univerze Duke.

Pisal sem dr. Rhine-u in mu pojasnil, da sem razvil jasnovidko. Njegov odgovor je bil, da to ni mogoče. Rekel je, da sem verjetno delal z jasnovidko, ki je imela ta dar prirojen. Rekel je, da sem verjetno pretental sam sebe, če mislim, da sem razvil neobičajne sposobnosti pri neki osebi.

Strinjal sem se, da obstaja verjetnost, da ima dr. Rhine prav. Ko sem se začel ukvarjati z Isabel namreč nisem vedel, kam bo to pripeljalo, in zato tudi nisem prej preskusil njene jasnovidnosti. Vseeno pa sem potiho verjel, da sem prispeval nekaj k razvoju jasnovidnosti pri Isabel. Saj sem bil vendar njen oče; Isabel sem poznal vse življenje in med našo raziskavo načinov za izboljšanje učnih sposobnosti sem veliko delal z njo. Prepričan sem bil, da bi gotovo že prej opazil morebitne Isabeline jasnovidne sposobnosti.

Kakorkoli že, odločil sem se, da bom delal še z drugimi ljudmi in si dokazal, da v posamezniku res lahko razvijem sposobnost za jasnovidno delovanje. Med leti 1953 in 1963 se je moja slutnja potrdila, saj sem izuril 39 ljudi, da so lahko delovali kot jasnovidci. To so bili tako moški, ženske, kot otroci. Po desetletju skrbno dokumentirane raziskave se mi je zdelo, da imam vse potrebne dokaze, da sem razvil sistem za urjenje jasnovidcev in da so pravzaprav vsi ljudje rojeni s to sposobnostjo.

Večkrat sem povabil dr. Rhine-a, naj si ogleda in razišče naše delo, a se nikoli ni odzval. Morda se mu je zdelo, da bi s tem izgubljal čas. Obžaloval sem, da nas dr. Rhine ni obiskal, še posebej zato, ker sem vedel, da večkrat na leto potuje v Evropo in pregleduje delo drugih raziskovalcev, kot je na primer dr. Milan Ryzl.

Ko smo med leti 1953 in 1963 urili posameznike, da bi lahko delovali kot jasnovidci, sem opazil, da vedno več ljudi obiskuje naše sestanke, ki so se odvijali vsak petkov večer. Nekaj je bilo rednih obiskovalcev, ki so prihajali vsak teden. Ti so povabili svoje prijatelje in tako je naša skupina postajala vse večja in večja. Ko so prijatelji enkrat postali redni obiskovalci, so povabili še svoje prijatelje in tako naprej.

Nekaj rednih obiskovalcev se je javilo, da bi pomagali pri vodenju srečanj. Za vsak mesec smo imeli seznam prostovoljcev, ki so bili na vrsti. Nekaj jih je skrbelo za prijavo in za izrekanje dobrodošlice novim ljudem. Drugi so imeli uvodne govore o naših raziskavah. Spet tretji so vodili vajo za sproščanje, ki jo zdaj imenujemo »Vaja urjenja uma«. Nekaj prostovoljcev je pripravljalo zdravstvene primere, na katerih smo kasneje delali. Drugi so skrbeli za prigrizke, ali pa so bili odgovorni za povezavo z našimi izurjenimi jasnovidci, ki so pomagali pri obdelavi primerov na teh srečanjih.

Za mnoge so bila srečanja zelo razburljiva, saj so tudi sami pripomogli, da so se lahko odvijala. Pred začetkom pozdravnega govora smo naredili seznam udeležencev, ter vsakemu dodelili svoj stol. Po kratkem govoru smo imeli vajo za sproščanje. Sledil je odmor, med katerim smo postregli s pijačo in piškoti. Potem smo našim jasnovidcem dodelili zdravstvene primere. Občinstvu smo razložili, da z delom na primerih jasnovidci razvijajo svoje sposobnosti, mi pa lahko obenem opazujemo tudi učinek.

Sestavili smo pet skupin ljudi, v katerih je bil po en jasnovidec in pet drugih ljudi, ki so s seboj prinesli zdravstvene primere. Vsaka od skupin je odšla v svojo sobo, tako da jih okolica ni motila. Čeprav je vseh pet skupin delalo obenem, so naša srečanja pogosto trajala do polnoči ali celo dlje; odvisno pač od zanimanja ljudi ter od zapletenosti primerov.

Ljudi smo opozorili, naj jasnovidcem ne dajejo namišljenih primerov, saj jasnovidci še niso bili dovolj izkušeni in bi jih to lahko zmedlo. Poleg tega bi bila to izguba časa in nihče od tega ne bi imel koristi. Ljudem smo tudi naročili, naj ne predstavljajo primerov oseb, ki so že umrle, saj v takih primerih ne moremo pomagati. V najboljšem primeru bi lahko določili vzrok smrti te osebe. Izkušen jasnovidec lahko sam ugotovi, ali smo mu morda dali izmišljeno ime ali ime preminule osebe; jasnovidci začetniki pa imajo za to premalo vaje.

V skupini rednih obiskovalcev so se ves čas pojavljali novi kandidati, zato smo nadaljevali z urjenjem vedno novih jasnovidcev. Včasih smo po končanem petkovem srečanju skupaj odšli na kavo, čaj ali na malico v Holiday Inn. Glavni natakar je pogosto prisedel k naši mizi, saj ga je zanimalo, kaj je spet novega na področju, ki ga je sam imenoval »hokus-pokus«. Sčasoma ga je začelo naše delo tako zelo zanimati, da smo ga povabili, naj se nam pridruži na srečanju. To je pomenilo dramatično spremembo v njegovem življenju.

Natakarju je bilo ime Francisco ali Frank, mi pa smo ga klicali Panchito. Čez čas se je Panchito izuril za jasnovidca. Postal je zdravilec, zelo dober zdravilec. Pravzaprav je postal tako dober, da je pustil svojo natakarsko službo, v kateri je zaslužil 20 dolarjev na teden plus napitnine. Danes niti v sanjah ne bi več delal za tak denar. Ko danes Panchito pride v Monterrey v Mehiki, mesto, ki leži okoli 200 km južno od Lareda, ga vedno pričakuje 100 ali 200 ljudi, ki želijo ozdraveti. Panchito pride v Monterrey enkrat mesečno, obiskuje pa tudi druga mesta.

Z jasnovidci nismo vadili samo ob petkih zvečer. Pogosto smo organizirali posebna srečanja, na katerih smo pomagali jasnovidcem, da so razvijali svoje spretnosti in sposobnosti, obenem pa smo pomagali pacientom. Enega takih srečanj se je udeležil tudi moški, ki se je sprva prijavil na petkovo srečanje. Sam ga še nisem srečal, slišal sem le pripovedovati o njem.

To je bil pacient z rakom. Povedali so mi, da so mu devet mesecev prej kirurgi že operirali obraz, ki je ostal zelo deformiran. Zdaj je bil rak zopet aktiven in moški je občutil močne bolečine. Moški je vedel, da so v petek pred uradnim srečanjem nekateri zavzeti jasnovidci že vadili, in da sem jim sam predstavljal zdravstvene primere. V tistem času smo bili prepričani, da mora biti pacient prisoten, če želi jasnovidec zaznati kateri deli njegovega telesa delujejo slabše. Kasneje smo seveda spoznali, da jasnovidci lahko enako dobro delujejo na daljavo. A v tistem času so ljudje, ki so želeli pomoč, prišli na srečanje in jasnovidci so obdelovali njihove primere.

Nekega petka sem pomagal devetletni deklici, da bi razvila svoje jasnovidne sposobnosti. Prisotnih je bilo tudi osem rednih obiskovalcev srečanj, ki so služili kot pacienti z zdravstvenimi primeri. Pacienti so sedeli v polkrogu, mlada jasnovidka pa je sedela dva metra od njih, v središču polkroga.

Mala deklica je, kot običajno, delala z zaprtimi očmi. Zaključila je prvi primer, potem je začela delati na drugem pacientu – kot vedno, je bila pri delu zelo točna – in takrat je vstopil pacient z rakom. Čeprav tega gospoda nisem še nikdar videl, sem ga takoj prepoznal, saj je bil njegov obraz tako strašno zatečen in popačen. Temu gospodu, g. V., so zdravniki rekli, da mu ni mogoče več pomagati, ter da naj pričakuje, da bo njegovo življenje trajalo še največ tri do šest mesecev. G. V. se je usedel za ostale paciente v polkrogu in opaziti je bilo, kako neprijetno se počuti zaradi bolečin. Prišel je, da bi preveril, ali lahko mi storimo karkoli, da bi mu vsaj olajšali bolečino.

Takoj, ko je mala deklica zaključila primer, sem ji namesto primera tretjega pacienta predstavil primer gospoda V.. Deklica, ki še nikdar ni videla gospoda V., je imela še vedno zaprte oči in je začela jasnovidno pregledovati njegov primer.

Deklica je začela z besedami: »Ta moški ima močne bolečine. Potrebuje takojšno pomoč. Bil je že operiran in manjka mu del čeljustne kosti na levi strani; čeljust je zdaj pritrjena z žico. Manjka mu tudi del jezika in neba v ustih.« Opazoval sem gospoda V. in ta je prikimaval, da ima deklica prav. Deklica je 20 minut obdelovala primer gospoda V. in na koncu je rekla: »Da bi mu pomagala pri oteklini, bom naredila tole,« in zdelo se je, da nekaj dela s svojimi rokami. Potem je rekla: »Ozdravel bo.«

Mislil sem, da je končala, a deklica je nadaljevala: »Čez tri dni se bosta pojavili dve razpoki približno na tem mestu,« ob tem se je dotaknila spodnjega dela leve strani svojega obraza, točno pod čeljustjo in dodala »vse se bo izcedilo ven in pacient bo ozdravel.« Navadno ne omenjamo datumov in ne želimo vlivati pretiranega upanja pacientom in zato tudi nisem pričakoval, da bo deklica povedala vse to. Zdaj pa je bilo seveda prepozno, da bi jo ustavil.

Čez tri dni je gospod V. prišel v mojo pisarno in mi pokazal dve razpoki, ki sta se odprli točno na mestih, ki ju je pokazala deklica. Rekel je: »Iz razpoke je priteklo veliko izcedka.« Po tem je oteklina na obrazu uplahnila.

Konec zgodbe je bil srečen. Gospod V., vdovec, se je ponovno poročil in se preselil v veliko mesto, kjer so mu naredili plastično operacijo obraza. Ni umrl čez tri ali šest mesecev. Pravzaprav sem o njem slišal tri leta kasneje in bil je zdrav in zelo srečen, da je živ.

Bolj smo med urjenjem 39 posameznikov v letih 1953 do 1963 uporabljali hipnozo, več razlogov smo našli, zakaj hipnoze ni priporočljivo uporabljati. Prva pomanjkljivost, ki smo jo našli pri uporabi hipnoze je bila, da je um med hipnozo deloval le induktivno in ne deduktivno. Mi pa smo želeli, da bi bilo delovanje enako kot v budnem stanju; tako induktivno kot deduktivno.

Naslednja pomanjkljivost je bila, da ljudje med hipnozo niso postavljali vprašanj, le odgovarjali so na njih, in globlje kot so bili, bolj so pozabljali kaj se je dogajalo na tistem nivoju. Mi pa smo želeli, da hipnotizirana oseba ne bi pozabljala podatkov…

Glavna pomanjkljivost, ki pa nas je prepričala, da smo opustili hipnozo, je bila, da so možgani hipnotizirane osebe delovali z frekvenco 20 Hz. Tak način električnega utripanja možganov je enak hitri »beta« možganski frekvenci, ki pa je povezana s popolnoma budnim stanjem, ko uporabljamo objektivna (fizična) čutila in levo možgansko polovico.

Mi smo želeli, da bi osebe izurili za aktivno delovanje pri 10 Hz, ne pri 20 Hz. Možganska frekvenca 10 Hz je značilna za rahel spanec, sanje in sanjarjenje in je povezana z uporabo subjektivnih čutil, čutil uma ali psihe. To je nivo, na katerem se zdi, da osebe delujejo jasnovidno. Ta nivo je povezan z desno možgansko polovico.

Pri hipnozi smo odkrili, da ko se oseba poglablja na prvo stopnjo, ob tem začenja pozabljati nekaj podatkov. Na drugi poglobljeni stopnji oseba pozabi še več podatkov. In na tretji, najgloblji stopnji, oseba pozabi vse podatke. Seveda, če na katerikoli stopnji osebo opomnim, naj se vsega spomni, se bo to tudi zgodilo. Želel pa sem spontan odziv, da bi se oseba spomnila vsega brez mojega opozorila.

Opazil sem, da se je po nekajurnem delu z osebo na najglobljem nivoju učinek pozabljivosti obrnil. Dlje sem delal z osebo na najglobljem hipnotičnem nivoju, več se je oseba spontano spomnila, brez da bi jo bilo potrebno na to opozoriti. Pravzaprav sem osebo moral vzpodbuditi naj pozabi, če sem želel, da pozabi kaj sva počela. In dlje sem delal z osebami na teh globokih nivojih, težje sem jih pripravil do tega, da bi pozabili. Na koncu smo dosegli točko, ko niso pozabili tudi če sem jim za to dal močno vzpodbudo.

Zdelo se je, da so posamezniki izpopolnili svoje delovanje na globokih nivojih uma in zdelo se je, da so se naučili delovati tudi deduktivno. Na prvi stopnji se nam je namreč zdelo, da njihove misli ne morejo delovati deduktivno in na drugi stopnji se je tak način delovanja še poslabšal. Na tretji stopnji se je učinek izgube sposobnosti za deduktivno delovanje zaključil. Ko smo s posamezniki delali še nekaj ur na tem globokem stanju hipnoze, se je efekt obrnil. Dlje so posamezniki delali na globokem hipnotičnem nivoju, bolj so si bili sposobni zapomniti in vedno več so lahko uporabljali svoj um tudi deduktivno.

Ko oseba deluje le induktivno, ji moramo mi naročiti, kaj naj stori. Če pa njen um deluje deduktivno, bo oseba sama ugotovila, kaj mora storiti. Tako situacijo sem seveda želel. Moj začetni cilj je vključeval pomoč otrokom, da bi lahko delovali z večjim nadzorom in bi tako izboljšali svoj učni uspeh.

Zgodilo se je, da sem v vsakem primeru na koncu dobil osebe, ki so delovale tako induktivno kot deduktivno, kot se to dogaja izven hipnoze. Zdelo se mi je, da postopno pozabljanje, ki mu sledi postopno spominjanje, izgleda kot da smo dosegli dno na glavo obrnjene zvonaste krivulje. Bolj smo delali na dnu te krivulje in več izkušenj (referenčnih točk) je posameznik pridobil, enostavneje je postalo delati v takem stanju in enostavnejše je bilo pomnjenje.

Rezultati so kazali, da je oseba najprej vstopila v začetne poglobljene stopnje, kot da vstopa v podzavest. Takrat je oseba začela pozabljati. Ko je dosegla najgloblji nivo, je bilo to tako, kot bi prišla do najgloblje točke v podzavesti, in pozabila je vse. A dlje kot je oseba delala na tem nivoju, enostavnejše je delo postalo. Predstavljal sem si, da se to dogaja zato, ker je oseba zbrala več izkušenj, več referenčnih točk. To je osebi olajšalo delovanje. Lahko bi rekli, da so se osebe zavestno učile delovati v podzavestni dimenziji.

Da bi ponazorili, kaj menimo, da se je dogajalo, razdelimo na dva dela graf na glavo obrnjene zvonaste krivulje. Dobimo levo polovico in desno polovico. Za začetek recimo, da so osebe uporabljale le levi kos zvonaste krivulje; z vajo pa so pridobile sposobnost, da uporabljajo kateregakoli od obeh kosov krivulje. Zdi se mi, da uporaba izključno levega kosa zvonastega grafa ponazarja um, ki deluje v objektivnem svetu. Ko se osebe naučijo zavestno vstopiti v dno zvonastega grafa, se lahko iz te točke naučijo uporabljati desni kos zvona. Takrat um deluje v subjektivnem svetu.

Ko se um ukvarja s stvarmi, ki pripadajo objektivnemu svetu, se zdi, da uporabljamo levi del zvona, oziroma levo možgansko polovico. Ko se um ukvarja s stvarmi, ki pripadajo subjektivnemu svetu, se zdi, da uporabljamo desni kos zvona ali desno možgansko polovico. Ko delujemo iz dna obrnjene zvonaste krivulje, pa delujemo v središču alfa dimenzije, oziroma pri možganski frekvenci 10 Hz.

Ko je oseba v alfa dimenziji in želi uporabiti svoja objektivna čutila, uporabi levo možgansko polovico, oziroma levi kos obrnjene zvonaste krivulje. Če pa ista oseba želi uporabiti subjektivna čutila, potem uporabi desni kos obrnjene zvonaste krivulje, kar pomeni, da uporabi desno možgansko polovico.

Zdi se, da možganski polovici delujeta enako kot druga fizična čutila. Na primer, oko služi kot sprejemnik, takrat ko zazna (sprejme) svetlobno energijo. Isto oko pa deluje kot pretvornik, ko pretvori svetlobno energijo v živčno energijo. Na koncu pa oko deluje kot oddajnik, ko odda živčno energijo možganom. Podobno tudi uho sprejme (zazna) mehansko gibanje zraka, zvoke in hrupe, potem pretvori zvok v živčno energijo in odda živčno energijo možganom. Tako uho deluje kot sprejemnik, pretvornik in oddajnik; podobno kot oko.

Če si podobno predstavljamo možgane, ugotovimo, da leva možganska polovica sprejema (zaznava) objektivno energijo, jo spremeni v subjektivno energijo, ter jo prenese (odda) desni možganski polovici. Leva možganska polovica tako deluje kot sprejemnik, pretvornik in oddajnik. Desna možganska polovica sprejme (zazna) subjektivno energijo, jo spremeni v objektivno energijo in jo odda levi možganski polovici. Na tak način desna možganska polovica prav tako deluje kot sprejemnik, pretvornik in oddajnik.

Poglejmo si zdaj zavedanje. Posameznik lahko kadarkoli usmeri svojo pozornost v katerokoli točko svojega telesa. Zame pozornost pomeni sposobnost uglaševanja, osredotočanja in zaznavanja. Ko omenim posameznika, seveda mislim na človeka. Imamo torej človeka, ki usmerja svojo sposobnost zaznavanja v katerokoli točko na svojem lastnem telesu. Ko človek nekaj zazna, mora analizirati kaj občuti in to inteligentno uporabiti. Tako sem prišel do človeške inteligence, ki usmerja svojo sposobnost zaznavanja na katerikoli del svojega telesa.

Da bi moje odkritje zvenelo bolj smiselno, sem ugotovil, da je potrebno sposobnost zaznavanja imenovati »um«. Človeška inteligenca torej usmerja svoj um v katerokoli točko na svojem telesu. Prišel sem torej do poenostavitve, da se človeška inteligenca (namesto posameznika) uči delovati na dnu obrnjenega zvonastega grafa, da bi od tam lahko projecirala svoj um, svoje misli ali svojo sposobnost zaznavanja in delovala iz katerekoli možganske polovice; leve ali desne.

Naj opozorim, da smo pomen kratice ESP spremenili iz »extra sensory perception« (posebno čutno zaznavanje) v »effective sensory projection« (učinkovita čutna projekcija). Ime sem spremenil zato, ker delovanje iz dna na glavo obrnjene zvonaste krivulje ni nek poseben zaznavni mehanizem. To je prioritetni zaznavni mehanizem.

Ko ste enkrat sposobni z zavedanjem delovati iz dna obrnjenega zvonastega grafa (ki je točno v središču normalnega spektra možganskih frekvenc, pri 10 Hz, v središču alfa območja), se zavedanje lahko projecira na katerikoli kos obrnjenega zvonastega grafa.

Ko se projicirate na desni kos obrnjenega zvonastega grafa (desna možganska polovica), vaš um lahko zazna in se zave težavne situacije. Te informacije preko vizualizacije odda človeški inteligenci in človeška inteligenca jih sprejme ter se jih zave. Človeška inteligenca lahko uporablja orodje domišljije in projicira vpliv, ki povzroči urejanje problematične situacije.

Meni se zdi, da gre v tem primeru za projikcijo iz povsem osnovnega nivoja možganskega razvoja, kot pa za občutenje s posebnimi čutili.

Ko sem izučil že precej skupin v Amarillu, v Teksasu, sem se odločil, da s pomočjo nekaj naših izkušenih jasnovidcev pripravim demonstracijo jasnovidnosti. Naredil sem načrt, da bom iz Lareda pripeljal tri jasnovidce z največ izkušnjami. Ena od jasnovidk, ki smo jo izučili pri starosti 9 let, je imela zdaj 16 let izkušenj. Lahko bi rekli, da je bila v subjektivni, jasnovidni dimenziji, stara 16 let.

G. Fitz je bil zelo znan profesor za umetnost in je povabil znanstvenike iz mnogih univerz, zdravnike, medicinske sestre in psihiatrinjo, da bi si ogledali demonstracijo v njegovem umetniškem studiu, kjer smo tudi vadili. Povabil je tudi dr. B-ja iz Gimnazije Teksas in dr. A-ja iz Znanstvene Fundacije. Prišli so tudi mnogi diplomanti.

Znanstvenike smo prosili, naj pripravijo problematične primere. Vsak od njih je predstavil ime osebe, ki jo je sam poznal, ter za katero je vedel, da ima zdravstvene težave. Potem si je izbral enega od jasnovidcev, ki naj bi obdelal njegov primer. Ta izkušeni jasnovidec je vstopil v svoj nivo in znanstvenik je omenil ime bolne ali ranjene osebe. Ko je jasnovidec obdelal primer in povedal znanstveniku katere težave je zaznal, je znanstvenik občinstvu povedal, kako točen je jasnovidec bil.

Ko je bila na vrsti psihiatrinja, je izbrala enega od jasnovidcev in rekla: »Ker sem zdravnica, ne smem razkriti imena mojega pacienta. Vendar, ker ste bili zelo točni pri obdelavi drugih primerov, sem pomislila, da morda ni potrebno, da vam povem ime.« Naša jasnovidka je odgovorila: »Prav imate, ne potrebujem imena. Dovolj je, da vi mislite na svojega pacienta.«

Naša jasnovidka je vstopila v svoj nivo in rekla: »Vaš pacient je moški in je trenutno v bolnišnici.« Psihiatrinja je vprašala: »Mi lahko poveste, zakaj je tam?« Jasnovidka je začela premikati roke, kot da nekaj preiskuje, in je rekla: »Ta pacient ima preluknjana jetra.« Potem je psihiatrinja vprašala: »Kaj je povzročilo, da so jetra preluknjana?« Naša jasnovidka je zamahnila z rokami, kot če bi hotela zavrteti nazaj urine kazalce (to je ena od Silvinih tehnik za določanje dogodkov iz preteklosti) in rekla: »Nož je šel skozi jetra.« Psihiatrinja je vprašala: »Je bilo to med pretepom?« in jasnovidka je z gibanjem rok zopet šla v preteklost in odgovorila: »Ne, pacient je padel na nož. Bila je nesreča.«

Psihiatrinja je kasneje razložila, da so bili prepričani, da se je pacient pretepal, medtem ko je pacient zatrjeval, da je padel na nož. »Prepričani smo bili, da pacient laže,« je rekla, »zdaj pa je vaša jasnovidka potrdila, da je šlo za nesrečo. Zdaj mu verjamemo, da je res bila nesreča.«

Isti dan smo doživeli še eno zanimivo izkušnjo, ko je neka diplomantka predstavila primer svojega otroka, ki se je v bolnišnici zdravil zaradi infekcije v glavi in v ušesu. Po naključju je bil na naši demonstraciji prisoten tudi otrokov zdravnik. Mati je vztrajala, naj zdravnik jasnovidcem predstavi primer njenega otroka. Zdravnik se je obotavljal in je vztrajal: »Saj že poznamo diagnozo.« Ker pa je mati vztrajala, je dr. C le predstavil otrokov primer.

Jasnovidec je našel vzroke bolezni, za katere je dr. C potrdil, da so pravilni; našel pa je še dodatno težavo, za katero je zdravnik rekel, da je napačna. Naslednji dan je dr. C vendarle ponovno poslal otroka na nekaj laboratorijskih testov in odkrila se je težava, ki jo je zaznal jasnovidec.

Dr. Rhine iz Univerze Duke, ki mi je pred leti svetoval, naj opravim teste na bodočih jasnovidcih preden začnem delati z njimi, je zdaj slišal za demonstracijo, ki smo jo izvedli. Pisal mi je, da je bila naša demonstracija mnogo bolj podobna zabavi ali mazaštvu, kot pa resni znanosti. Od takrat naprej nikdar več nisem nastopil pred javnostjo. Demonstracije sem organiziral le še za diplomante.

Iz izkušenj s svojimi primeri sem se naučil še nekaj. Včasih sem obdeloval primere za ljudi, ki so prišli na tečaj, a sem se nenadoma zavedel, da več časa porabim za obdelavo primerov mojih diplomantov kot za poučevanje. To sem spremenil. Od takrat naprej sem ljudem rekel: »Tukaj nisem zato, da bi obdeloval vaše primere. Moja dolžnost je, da vam pomagam, da se naučite sami obdelovati primere.« Rekel sem jim: »Verjamem v filozofijo, da če daš ribo človeku, bo ta sit en dan. Če pa človeka naučiš ribariti, bo ta sit vse življenje.«

Sklenil sem tudi, da nikoli več ne bom javno razkazoval svoje jasnovidnosti. Odločil sem se, da bom jasnovidnost uporabljal le še za pomoč moji lastni družini in da bom prispeval k temu, da bodo to metodo nekoč uporabljali na celem našem planetu. Tudi na tečaju za inštruktorje sem poudaril, naj inštruktorji ne obdelujejo primerov za nove diplomante, temveč naj jih naučijo, da bodo obdelovali primere drug za drugega. Na tak način bodo diplomanti razvijali svoje sposobnosti veliko hitreje in kmalu postali izredni jasnovidci.

Zdaj, ko smo v popotovanju po mojih preteklih življenjskih izkušnjah prišli do sedanjosti, je prav, da pogledamo, kaj za nas pripravlja prihodnost.

Moje dosedanje življenje je bilo napolnjeno z zanimivimi ljudmi in dogodki, s pustolovščinami in odkritji, z razočaranji in z občutki zmagoslavja. Vse to pa zbledi v primerjavi z mojo vizijo prihodnosti. Verjamem, da za vsakega človeka na tem planetu, predvsem pa za tiste, ki so med prvimi razvili svoje jasnovidne sposobnosti, prihodnost pripravlja še več razburljivih in osupljivih odkritij, ter nove občutke zmagoslavja. V prihodnosti je zanje pripravljenega še mnogo več, kot sem doživel sam v svojem polnem življenju.

Smo na začetku druge stopnje evolucije človeštva na tem planetu. V preteklosti smo v fizični dimenziji dosegli velike stvari, pri tem pa smo uporabljali levo možgansko polovico. Osvojili smo zemljo, zrak, morje, in celo vesolje. Naš naslednji korak v razvoju je začetek uporabe subjektivne dimenzije in desne možganske polovice. Naš cilj je, da bi desno možgansko polovico uporabljali na enako učinkovit način kot uporabljamo levo možgansko polovico.

V subjektivni dimenziji smo šele novorojenčki. Najbolj sposobni jasnovidci so šele otroci v primerjavi s tem, kar nam bo prinesla prihodnost. Vizija prihodnosti, v kateri ljudje v vsakodnevnem življenju uporabljajo subjektivno jasnovidno dimenzijo bi bila za nas prav tako nenavadna in neverjetna, kot če bi jamskemu človeku pripovedovali o prometni mestni ulici, zasičeni z avtomobili, ljudmi, trgovinami, lučmi in hišami.

Na naslednjih straneh bom z vami delil svojo vizijo prihodnosti tega planeta, ko bodo vsi ljudje sposobni delovati jasnovidno. Da bi dosegli naš cilj in izučili jasnovidnosti vse ljudi na planetu, potrebujemo pomoč. Naš projekt za prihodnost je torej, da devetdeset odstotkov ljudi, ki sedaj uporabljajo le levo možgansko polovico, izučimo, da bodo uporabljali še desno možgansko polovico. Potrebno je izučiti tudi vse starše in bodoče starše, da bodo postali jasnovidni in bodo učili svoje lastne otroke. Tako ne bo potrebno nam poučevati vseh novincev na tem planetu. Starši bodo to sami storili.

Naš naslednji projekt, ki ga moramo imeti v mislih je, da je potrebno prepričati vse vere in Cerkve, da opravljamo pravzaprav njihovo delo in naj nam pomagajo pri tem, preden bo prepozno. Zapravili smo že 2000 let urjenja, ker se nismo zmenili za Kristusov nasvet, naj se naučimo vstopiti v notranje kraljestvo nebes, naj postanemo preroki in modri možje in da bomo tako deležni vsega.

Ko bodo vsi ljudje jasnovidni, ne bo več bolezni, niti kakršnihkoli drugih težav, ker se bodo jasnovidci lahko razvili v preroke, modrece ali v genije, ki bodo sposobni reševati vse vrste težav. Samo takrat, ko se bomo naučili delovati s polno zavestjo iz središča spektra možganskih frekvenc, bomo lahko dosegli popolno ravnovesje in uporabljali obe možganski polovici. Takrat ne bomo umrli zaradi bolezni; naprej bomo odšli popolnega zdravja.

Nikoli več ne bomo ranili ali prizadeli drug drugega; namesto tega si bomo pomagali in skupaj spremenili ta planet v raj. Takrat bomo razumeli, da moramo za pravilno delovanje na tem planetu delati vse kar je dobro. To pomeni, da bomo morali nadzorovati razvijanje stvarstva, skrbeti za Stvarnikovo stvarstvo, ter za njegova bitja. Takrat bomo razumeli, da se ne smemo vpletati v slaba dejanja, ali z drugimi besedami, da je resnični greh, če škodujemo Stvarnikovemu stvarstvu ali njegovim bitjem.

Upam, da bodo naše sporočilo razumeli voditelji vseh religij, ker verjamem, da je njihova sveta dolžnost, da nam pomagajo pri našem delu. Čim prej, tem bolje. Poleg tega, da naj učijo svoje farane, naj se razvijejo duhovno in naj postanejo bolj jasnovidni in tudi bolj človeški, bi lahko religije urile tudi učitelje, ker se z uporabo jasnovidnosti proces poučevanja lahko pospeši in bi pri petnajstih letih ljudje lahko že bili doktorji znanosti.

Verjamem, da bi človek v tistem trenutku, ko doseže odraslost, moral biti že docela izobražen za potrebe tega planeta. Po mojem mnenju človek pride v odraslo dobo takrat, ko je sposoben spočeti novo človeško bitje.

Da bi dosegli to, se mora po mojem mnenju proces izobraževanja popolnoma spremeniti. Potrebno bi bilo uvesti tečaje urjenja spomina in sisteme hitrega učenja. Za pospešitev učenja bi morali uporabljati opremo za elektronski bio-odziv in računalnike, kot je naš patentiran Silva Učitelj. Ob želenem nivoju koncentracije in sprostitve ta oprema avtomatično vključi izobraževalni program in ga izključi, ko oseba izstopi iz tega nivoja. Silva Učitelj izkorišča ugotovitve mojih zgodnjih raziskav in učencu omogoča, da si vtisne informacije na treh različnih nivojih uma.

Za primer vzemimo medicino. Jasnovidni zdravniki v prihodnosti bodo izurjeni v hipno-analizi, v celostnem zdravljenju, ter v klasični medicini in bodo tako lažje pomagali ljudem, ki bodo prišli po pomoč. Postavljanje diagnoz bo hitrejše in zanesljivejše, ker bomo človeški um in človeško inteligenco uporabljali na jasnoviden način in to združevali s klasičnimi diagnostičnimi instrumenti, ki so na voljo danes. Tudi ozdravljenje bo mnogo hitrejše, saj bodo tako zdravilci kot pacienti razumeli pomen pozitivnega razmišljanja in jasnovidnosti v celostnem procesu zdravljenja.

V poslu bo veliko več vodilnih, ki bodo znali uporabljati jasnovidnost pri sprejemanju pravilnih poslovnih odločitev in pri določanju prihodnjih potreb množic. Vodilni bodo bolj zdravi in zato bolj dragoceni za svoja podjetja, saj bodo uporabljali svoj jasnovidni nivo, da bi se znebili stresa, se sprostili, ter ohranili svoje zdravje.

Jasnovidni psihiatri se bodo sposobni projicirati v sanje svojih pacientov ali v njihove halucinacije. Tako bodo bolje analizirali težave in določili, ali imajo opravka s povsem psihološko težavo ali z biološko težavo, kot je neravnovesje snovi v možganih ali z možganskim tumorjem. Psihiater bo jasnovidnost lahko uporabil tudi pri iskanju izvora težave, tako da bo popeljal pacienta nazaj v času, brez da bi pacient sploh bil prisoten.

Voditelji narodov se bodo mentalno projicirali v prihodnost, da bi zaznali potrebe ljudi in da bi se pripravili nanje, preden se te potrebe pojavijo. Voditelji narodov bodo lahko s pomočjo jasnovidnosti zaznali, ali so ljudje, s katerimi imajo opravka, pošteni in kakšne načrte imajo za prihodnost. V tistem času bodo prenehale vse vojne, ker ne bo več elementa presenečenja.

Sodišča bodo uporabila svoje umske sposobnosti, da bi ujela zločince in preprečila, da bi se kriminal sploh še dogajal. Na drugi strani bodo ljudje, ki imajo kriminalna nagnjenja, že prej prepoznani in naučili se bodo boljšega načina delovanja, pri katerem se ne bo potrebno vpletati v kriminalno aktivnost, da bi dosegli kar želijo.

V jutrišnjem svetu bo naravnih bogastev v izobilju, ker bodo geologi pri iskanju mineralov uporabljali svojo jasnovidnost … brez, da bi uporabljali bajalico. Naučili se bodo zaznavati nafto in druge minerale, ki se nahajajo pod zemljo. Pri tem bodo znali določiti globino, količino in kvaliteto in tako se bo zmanjšalo število zgrešenih poskusov ali suhih vrtin. Arheologi, meteorologi, metalurgi in drugi bodo na svojem področju uporabljali jasnovidnost, da bodo zbrali več informacij, in da bo tako njihovo delo učinkovitejše.

Astronomi bodo spoznali, da s svojim jasnovidnim umom lahko vesolje raziskujejo mnogo bolj ekonomično, kot z vesoljskimi ladjami. Enako velja za človeka, ki bo v nekem trenutku moral odpotovati iz enega naseljenega planeta na drugega. Pri tem bo pustil svoje telo v starem okolju, ter pridobil novo telo, ki bo ustreznejše za novo okolje. Jasnovidni astronom bo morda našel druge civilizacije, ki prebivajo v drugih dimenzijah na tem in na drugih planetih ter satelitih; civilizacije, ki jih s svojimi omejenimi objektivnimi čutili na moremo zaznati, ker te civilizacije obstajajo pri drugih frekvencah, ki zahtevajo drugačna čutila.

Industrialci bodo s svojo jasnovidnostjo lahko bolje določili, kaj naj izdelujejo, da bo ustrezalo povpraševanju v prihodnosti. Strokovnjaki na tržišču borznih papirjev in investitorji se bodo z jasnovidnostjo lahko projicirali v prihodnost in zaznali prihodnje potrebe prebivalstva, ter tako pravilno izbrali delnice, po katerih bo povpraševanje največje. Finančnikom bo jasnovidnost omogočila sprejemanje najboljših odločitev glede projektov, v katere naj vlagajo. Določili bodo lahko, kateri od mogočih projektov bodo največ prispevali k dobrobiti človeštva, ter tako pomagali, da bo ta svet boljši prostor za življenje; ob tem pa bodo služili tudi denar za svoje lastne potrebe.

Piloti in ljudje, ki upravljajo z vsemi vrstami vozil, bodo svojo jasnovidnost uporabili, da se bodo izognili nesrečam. Ko oseba deluje na jasnovidnem nivoju, okrepi svoj imunski sistem, hkrati pa okrepi svojo intuicijo, s katero upravlja desna možganska polovica. Človek z močno intuicijo bo podzavestno deloval tako, da se bo izognil nesrečam. Posledično lahko rečem, da z vozili ne bi smeli upravljati ljudje, ki niso jasnovidni, saj s tem ogrožajo svoja življenja in življenja drugih.

Kmetje, ki so odgovorni za oskrbovanje s hrano za človeško preživetje, bodo z jasnovidnostjo izbrali primerne pasme živali, ter primerna semena rastlin. Z drugimi besedami, znali bodo izbrati najboljše, kar je mogoče uporabiti v proizvodnji hrane za človeško raso na tem planetu.

Starši so edini, ki so zares odgovorni za nadaljevanje obstoja človeške rase na tem planetu. Služijo kot neke vrste vrata, skozi katera ljudje vstopajo na planet. Starši bi morali novincem biti prvi učitelji, vzorniki in vodniki.

Novincem pravimo naši sinovi ali hčere; vendar oni niso naša lastnina. Položeni so le v naše varstvo. Izbrani smo bili, da igramo vlogo njihovih svetovalcev in vodnikov, ki zanje skrbijo. Skrb zanje nas bo stala ravno toliko, kot je naše starše stala skrb za nas. Tako v sistem vračamo toliko, kolikor smo mi stali svoje starše.

Vse ljudi na tem planetu je sem poslala ista sila, z istim namenom in na enak način. Ne glede na to, da se mi razvrščamo po rasah, veroizpovedih in barvi kože, je ves svet naš skupen dom.

Mi, ki smo prišli pred njimi, smo sami določili in uredili meje, ki bi jih novinci morali, ali jih ne bi smeli prekoračiti.

Imejte v mislih, da novinci, ki so prišli na ta planet, po vesolju hodijo po svoji lastni poti in so prišli na ta planet vsak posebej. Po kratkem bivanju tukaj, zopet vsak posebej zapustijo ta planet in nadaljujejo potovanje po svoji lastni poti v vesolju. Nihče ne pripada nikomur; mi vsi pripadajo našemu Stvarniku in smo tukaj, da Stvarniku pomagamo pri oblikovanju stvarstva.

Naziv oče ali mama dobijo tisti, ki naj bi skrbeli za novince na tem planetu dokler ti niso sposobni skrbeti sami zase. Očetovska in materinska ljubezen, ki jo izkazujemo novincem na tem planetu je program, ki ga je v nas namestil Stvarnik, da bi zmogli opraviti našo obveznost, da skrbimo za zanje.

Zakaj moramo igrati vlogo učiteljev, vzornikov in vodnikov? Preprosto zato, ker smo prvi prišli sem in bi morali že znati delovati v tem okolju, ter bi morali vedeti, v katero smer naj novince vodimo. Naša obveznost je, da jih vodimo pravilno v smer, v tisto smer, kamor naj bi šli; to je naša odgovornost, ki jo imamo do Stvarnika.

Vsi starši naj bi bili jasnovidci. Te intuitivne in preroške sposobnosti moramo uporabljati, da primerno vidimo novince na tem planetu. To je naša obveznost do Stvarnika, se spomnite? Nagnjeni smo k temu, da to pozabljamo. Moje prvo priporočilo ljudem, ki želijo biti starši, je, naj se izurijo v jasnovidnosti, da bodo z večjo verjetnostjo pravilno izbrali osebo, ki bo njihov življenjski partner. Ne-jasnovidci pravilno izberejo le v dvajsetih odstotkih primerov. Ne čudim se, da je toliko ločitev. Po drugi strani pa ima jasnovidec, ki je uporabil svojo jasnovidnost, vsaj osemdeset odstotkov možnosti, da izbere prav. Seveda jasnovidnost pomaga pri izbiri pravega življenjskega partnerja. Ljudje, ki živijo skupaj pred poroko, kažejo na ne-uporabo katerekoli možganske polovice; nekateri menjajo partnerje vse dokler morda ne najdejo pravega. Celo nekatere živali imajo boljši sistem.

Ko sta se partnerja s pomočjo jasnovidnosti našla in želita spočeti, naj bi vsak od njiju vstopil v svoj jasnovidni nivo in s projiciranjem v prihodnost zaznal prihodnje potrebe planeta.

Ko partnerja soglašata, da je potreben znanstvenik ali strokovnjak nekem področju, naj bi ponovno skupaj vstopila na nivo in prosila Višjo Inteligenco (Boga ali Stvarnika), naj jima pošlje pravo inteligenco, ki bo v prihodnosti rešila težave na tem planetu. Izbereta lahko tudi družinske poteze, značaj in izgled. Takrat sta pripravljena na spočetje.

Po spočetju jasnovidna mati začne izbirati lekcije, ki jih bo brala zarodku; lekcije, ki so povezane z znanostjo ali s poklicem, v katerega naj bi se novorojenec razvil. Jasnovidna mati bo programirala zarodek tako, da bo v svoji podzavesti shranil vse informacije, ki mu jih bo brala zdaj.

Upam, da se bo do vstopa teh otrok v šolo izobraževalni sistem spremenil. Spremeniti bi se moral tako, da bi otrokom ponudil le predmete, ki bi bili povezani z njihovim bodočim poklicem ali znanostjo. Tako bi ti otroci lahko pridobili doktorski naziv do svojega petnajstega leta.

Tistim, ki pravijo, da mora biti študent dovolj star, da izbere svojo poklicno pot, pravim: »Ne, takrat je prepozno«. Kar nekaj študentov, ki končujejo študij, še vedno ne ve, kaj bi počeli v svoji karieri. Če mama programira svojega otroka že pred spočetjem, bo otroku všeč to, kar so starši izbrali zanj, saj bo tisto, kar bo študiral, razumel mnogo bolje od vsega drugega. Seveda bo študent z doktorskim nazivom pri petnajstih letih še vedno dovolj mlad, da se bo naučil še karkoli drugega, če si bo to želel.

Starši, ki že imajo otroke, lahko uporabijo ta sistem za nova spočetja v prihodnosti. Otroke, ki jih že imajo, pa bi morali vzgajati v jasnovidnosti in jih učiti vizualizirati in uporabljati domišljijo ter jih učiti vaditi vizualizacijo in domišljijo na jasnovidnem nivoju, še posebej med otrokovim sedmim in štirinajstim letom.

Tipična vaja vizualizacije je lahko, da otroku naročimo, naj zapre oči, ter jih obrne rahlo navzgor pod kotom dvajset stopinj. Z očmi v takem položaju in iz jasnovidnega nivoja naj si otrok prikliče, ter v vseh podrobnostih in barvah opiše stvari, ljudi in prizore, ki jih je videl v preteklosti.

Za vajo domišljije otroku naročimo, naj oči postavi v enak položaj kot prej, ter naj iz svojega jasnovidnega nivoja opisuje stvari, ljudi in prizore, ki jih ni nikoli videl. Ko otrokovi opisi postanejo pravilni, je to znak, da se njegova jasnovidnost začenja razvijati.

Najboljša otrokova učiteljica in programerka je vedno njegova mama. Ženska je po naravi bolj duhovna in bolj intuitivna. Jasnovidni starši lahko svojim jasnovidnim otrokom preko jasnovidnosti pomagajo popraviti slabe navade ter pridobiti dobre. Lahko jih tudi naučijo, da razvijejo svoj nadzor. Tako jih nihče nikoli ne bo nadzoroval in jih imel za sužnje, ki na primer prodajajo slaščice, cvetje in knjige na letališčih in uličnih vogalih.

Zelo pomembno sporočilo za starše je, naj si zapomnijo, da kdorkoli prvi vstopi v možgane njihovih otrok, ta je zmagovalec. Torej, starši, poskrbite, da boste zmagovalci. Z jasnovidnostjo prvi vstopite v možgane in misli svojih sinov in hčera. To bo iz vašega otroka naredilo resničnega zmagovalca.

Zdaj smo se skupaj sprehodili skozi moje spomine iz preteklosti in skupaj smo pokukali v prihodnost iz praga Druge Stopnje Človeške Evolucije na Tem Planetu. Naslednji korak na tem potovanju pripada vsem nam skupaj, več kot petim milijardam ljudi na tem planetu, ki razvijamo svoje jasnovidne sposobnosti, da bi zares lahko naredili ta svet boljši prostor za življenje.

Mi smo pionirji nove stopnje človeške evolucije; več milijard ljudi nas je, ki na tem planetu razvijamo novo znanost z imenom psihoorientologija – »Jutrišnja znanost … danes«. Naš neposredni cilj je, da izsledke raziskav, ki so združene v Silva Metodo prenesemo čim več ljudem v čim krajšem možnem času.

Soočamo se z največjim odkritjem človeka. Z odkritjem, kako lahko uporabljamo človeško inteligenco – to je tisto, kar cerkev imenuje duša – zavestno, ustvarjalno, konstruktivno, ter tako neprestano rešujemo probleme na tem planetu in ustvarjamo boljše življenje zase in za druge.

Z vami sem delil svoja odkritja. Zdaj je čas za vaša odkritja, do katerih boste prišli medtem ko vadite in se učite uporabljati svoje jasnovidne sposobnosti. Kot pravimo ljudem, ki tega še niso storili: »Največje odkritje, do katerega boste kdajkoli prišli, je odkritje potenciala vašega lastnega uma.«